Španija · Serija svetovne kulturne dediščine UNESCO, 1. izdaja, Zgodovinsko središče Córdobe

Córdoba je bila že v rimskem obdobju pomembno mestno središče. Po islamski osvojitvi Iberskega polotoka je mesto leta 756 postalo prestolnica neodvisnega emirata Córdoba, leta 929 pa kalifata, ki je iz njega nastal. Zlasti v 10. stoletju je bila politično, gospodarsko in duhovno središče zahodnega Sredozemlja. Po razpadu kalifata je Córdoba večkrat zamenjala vladarja, dokler mesta leta 1236 ni osvojil kralj Ferdinand III. Kastiljski.

Gradnja Velike mošeje se je začela ob koncu 8. stoletja pod emirjem Abd ar-Rahmanom I. Več vladarjev jo je v naslednjih stoletjih razširilo. Značilni so pod seboj razporejeni podkvasasti in polkrožni loki z izmenično svetlimi in rdečkastimi kamni v lokih. Številni stebri in kapiteli so izvirali iz starejših rimskih in vizigotskih stavb ali pa so bili izdelani po antičnih vzorih. K stavbnemu kompleksu spadajo tudi bogato opremljeni molitveni prostori iz časa kalifata.

Po krščanski osvojitvi je bila mošeja posvečena kot cerkev. V stoletjih, ki so sledila, so nastale kapele in drugi krščanski prizidki. V 16. stoletju so sredi nekdanje molitvene dvorane zgradili nov katedralni kor s transeptom. Tudi nekdanji minaret je bil pozneje obdan s krščanskim zvonikom. Stavba tako vidno združuje različna obdobja zgodovine mesta.

UNESCO je sprva na seznam svetovne dediščine vpisal mošejo-katedralo. Pozneje je bilo varovano območje razširjeno na velike dele starega mestnega jedra. Mednje med drugim spadajo nekdanja judovska četrt, območje rimskega mostu in ulični prostori, katerih osnovna struktura izvira iz različnih zgodovinskih obdobij.

Izdaja je uvedla špansko serijo kovancev, posvečeno UNESCO-vim znamenitostim svetovne dediščine v državi. Izbira Córdobe tako ni bila povezana le s posamezno obletnico, temveč z začetkom dolgoročnejšega zaporedja, v katerem je bilo vsako leto predstavljeno eno od španskih območij svetovne dediščine.