Španija · Serija UNESCO-ve svetovne kulturne dediščine, 10. izdaja, staro mestno jedro Ávile in cerkve zunaj mestnega obzidja

Ávila leži na kastiljski planoti v današnji avtonomni skupnosti Kastilja in León. Njena srednjeveška podoba je nastala predvsem po vključitvi regije v krščansko kraljestvo Kastilja in León. Območje je bilo dolgo v politično in vojaško spornem obmejnem pasu med krščanskimi in muslimanskimi vladavinami. Po ponovni osvojitvi in naselitvi mesta so morale utrdbe zagotavljati zaščito ter hkrati vidno izražati kraljevo oblast.

Mestno obzidje je bilo zgrajeno predvsem v 11. in 12. stoletju. Dolgo je približno dva kilometra in pol ter ima številne polkrožne stolpe in več mestnih vrat. V utrdbo je bila vključena tudi katedrala: njena apsida je hkrati del obrambnega sistema. Ta povezava sakralne stavbe in trdnjavske arhitekture ponazarja vojaško funkcijo srednjeveškega škofovskega mesta.

Med svetovno dediščino poleg obzidanega mestnega jedra spada več cerkva zunaj mesta. Takšne cerkve so nastajale ob izhodnih cestah in v predmestjih, kjer so se naseljevale različne skupine prebivalstva. Mednje sodijo romanske cerkve San Vicente, San Pedro, San Andrés in San Segundo. Njihova lega kaže, da versko in družbeno življenje Ávile ni bilo omejeno na zavarovani notranji prostor. Bazilika San Vicente je poleg tega povezana z lokalnim izročilom o mučencih.

Ávila je tesno povezana tudi s Terezijo Avilsko. Karmeličanka, rojena tam leta 1515, je v 16. stoletju sodelovala pri reformi svojega reda in v mestu ustanovila samostan San José. Njeni spisi spadajo v špansko mistiko zgodnjega novega veka.

Izdaja ni posvečena posamezni obletnici, temveč nadaljuje špansko serijo kovancev, ki od leta 2010 vsako leto obravnava kraje španske svetovne dediščine pod zaščito Unesca. Ávila je bila tako izbrana kot del neprekinjenega prikaza arhitekturne in zgodovinske dediščine države.