Španija · Serija Unescove svetovne kulturne dediščine, 11. izdaja, mudéjarska arhitektura v Aragónu

Izraz Mudéjar izhaja iz arabskega poimenovanja za muslimane, ki jim je bilo po krščanski osvojitvi njihovih območij na Iberskem polotoku dovoljeno tam ostati. V zgodovini umetnosti označuje način gradnje in okraševanja, v katerem so se islamsko zaznamovane obrtne tehnike povezovale s krščanskimi, zlasti romanskimi in gotskimi, pozneje tudi renesančnimi oblikami. Mudéjar zato ni samostojna verska slogovna smer: ustrezne elemente najdemo na cerkvah, palačah in drugih stavbah.

V Aragónu se je ta arhitektura razvijala od srednjega veka do zgodnjega novega veka. Zanjo so značilni intenzivna uporaba opeke, geometrijski reliefni vzorci, glazirana keramika, štukature in umetelno izdelani leseni stropi. Še posebej izstopajo visoki zvoniki, katerih zasnova deloma spominja na islamske minarete. Ta način gradnje je nastal v družbi, v kateri so kristjani, muslimani in Judje sicer živeli pravno in versko ločeno, vendar so njihove obrtne in umetniške tradicije vplivale druga na drugo.

Upodobljeni stolp pripada cerkvi San Salvador v Teruelu. Izvira iz srednjega veka in hkrati premošča cesto. Njegove opečne površine členijo oboki, rombasti in prepleteni vzorci ter barvni keramični vložki. Tako ponazarja značilne poteze aragonske arhitekture Mudéjar.

UNESCO je sprva leta 1986 štiri stavbe Mudéjar v Teruelu uvrstil na seznam svetovne dediščine. Leta 2001 je bilo območje svetovne dediščine razširjeno in dobilo današnje poimenovanje, ki se nanaša na celoten Aragón. Obsega skupno deset stavb oziroma njihovih delov, med drugim v Teruelu, Saragossi, Calatayudu, Cervera de la Cañada in Tobedu.

Izdaja spada v špansko serijo spominskih kovancev za 2 evra, ki od leta 2010 zaporedoma predstavlja španska območja svetovne dediščine UNESCO. Izbira je bila torej del te neprekinjene serije in ni bila povezana z okroglo obletnico stavbe ali vpisa na seznam svetovne dediščine.