Estonija · 100 let Tartujske mirovne pogodbe

Po razpadu Ruskega imperija in med prvo svetovno vojno je Estonija 24. februarja 1918 razglasila državno neodvisnost. Sprva pa je sledila nemška okupacija. Ko so se nemške enote po premirju novembra 1918 umaknile, je Rdeča armada napadla Estonijo. Iz tega izhajajoča vojna je bila hkrati del spopadov na območju Baltika in ruske državljanske vojne. Estonske oborožene sile so med drugim prejele podporo finskih prostovoljcev in britanske pomorske enote.

Pogajanja s Sovjetsko Rusijo so potekala v Tartu, katerega zgodovinsko nemško ime je Dorpat. Estonsko delegacijo je vodil pravnik in politik Jaan Poska, sovjetskorusko pa Adolf Joffe. Sklenitvi pogodbe sta predhodila vojaški poraz Rdeče armade in premirje, ki je začelo veljati v začetku januarja 1920.

S pogodbo je Sovjetska Rusija pravno priznala neodvisnost Estonije in se odpovedala prejšnjim zahtevam po suverenosti iz časa carskega imperija. Sporazum je poleg ozemeljskih vprašanj urejal tudi gospodarske in finančne zadeve, vrnitev prebivalcev ter izročitev kulturnih dobrin in arhivskega gradiva. Tako je republika, razglašena le nekaj let prej, dobila pogodbeno podlago za svoje mednarodne odnose. Estonija je leta 1921 postala članica Društva narodov.

Posebno politično vlogo je pogodba dobila po sovjetski okupaciji in priključitvi Estonije leta 1940. Po estonskem državnem razumevanju je republika pravno obstajala še naprej, ker je bila priključitev izvedena pod prisilo. Na to predstavo o državni kontinuiteti je navezala obnovo neodvisnosti leta 1991. Mejna črta, dogovorjena s pogodbo, pa ne ustreza v celoti današnji dejanski meji med Estonijo in Rusijo.

Izbira obletnice tako ne opozarja le na konec vojne, temveč tudi na temeljni dokument estonskega državnega in pravnega razumevanja. Tudi izdaja na koledarski dan podpisa vzpostavlja to povezavo.