Španija · Serija svetovne kulturne dediščine Unesca, 7. izdaja, staro mestno jedro in akvadukt v Segovii

Segovia leži v Kastilji in Leónu severozahodno od Madrida. Staro mestno jedro je nastalo na skalnem grebenu med rekama Eresma in Clamores. Njegova današnja podoba je rezultat več zgodovinskih obdobij: poleg rimskih ostankov so tam srednjeveške cerkve, nekdanja judovska četrt, poznogotska katedrala in Alcázar, utrjena kraljeva rezidenca. Unesco je staro mestno jedro in akvadukt leta 1985 skupaj uvrstil na seznam svetovne dediščine.

Akvadukt je bil domnevno zgrajen proti koncu 1. ali na začetku 2. stoletja n. št. Bil je del vodovoda, ki je dovajal vodo iz okoliške pokrajine v mesto na višji legi. Naklon je bil izračunan tako, da je bil transport mogoč brez črpalk. Na območju mesta je večnadstropna obokana konstrukcija premostila vdolbino v terenu. Posebej izstopa gradnja iz velikih granitnih blokov, ki so bili sestavljeni brez malte. Stabilnost temelji na teži in natančni razporeditvi kamnov. Vodovod je bil po delih v uporabi vse do novega veka.

Po koncu rimske oblasti je Segovia ostala regionalno središče. V srednjem veku so tam živeli kristjani, Judje in občasno tudi muslimani. Mesto je bilo povezano tudi s kastiljsko kraljevo hišo. Izabela Kastiljska je bila leta 1474 v Segovii razglašena za kraljico. Trgovina, predelava volne in proizvodnja sukna so dalj časa zaznamovale mestno gospodarstvo.

Izdaja spada v špansko serijo kovancev o znamenitostih svetovne dediščine Unesca v tej državi. Od leta 2010 je v tej seriji vsakič predstavljena druga španska znamenitost svetovne dediščine. Izbira Segovie leta 2016 zato ni bila povezana s konkretno obletnico, temveč je bila del nadaljnjega predstavljanja teh znamenitosti. Rimski vodovod je bil pri tem prepoznaven simbol, nedvoumno povezan z mestom.