Španija · Serija Unescove svetovne kulturne dediščine, 13. izdaja, narodni park Garajonay

Narodni park je bil ustanovljen leta 1981 in obsega skoraj 4.000 hektarjev v osrednjem in severnem delu otoka La Gomera. Od leta 1986 je vpisan na seznam svetovne dediščine. Njegova najvišja točka je 1.487 metrov visoki Alto de Garajonay. Za območje so značilne globoko vrezane doline in strma gorska pobočja, ki so nastala zaradi vulkanske zgodovine Kanarskih otokov.

Za rastlinstvo je odločilna kombinacija nadmorske višine in severovzhodnega pasata. Vlažne zračne mase se zadržujejo ob gorah in pogosto tvorijo meglo. Ta se useda na liste in veje ter dodatno oskrbuje tla z vodo. Ta pojav, imenovan horizontalne padavine, kljub majhni količini običajnih padavin omogoča trajno visoko vlažnost. Gozd sestavljajo različne lovorovke, drevesna resa in gagel. Zagotavlja tudi življenjski prostor številnim vrstam, ki živijo samo na Kanarskih otokih ali v Makaroneziji, med njimi lovorskemu golobu in Bollesovemu lovorskemu golobu.

Roque de Agando ni stavba, temveč vulkanska skalna tvorba. Nastal je iz strjene magme v notranjosti nekdanjega vulkana. Erozija je odstranila mehkejše okoliške kamnine, odpornejše jedro pa je ostalo. Agando spada v skupino takšnih skalnih tvorb, imenovano Los Roques, ki je zaščitena kot naravni spomenik.

Ime Garajonay se tradicionalno povezuje z legendo o Gari in Jonayu. V različnih različicah pripoveduje o dveh mladih zaljubljencih iz predšpanskega otoškega sveta, katerih zveza je preprečena in se konča s smrtjo. Pripoved je del kulturnega izročila otoka La Gomera; njena zgodovinska podlaga ni potrjena.

Izdaja je povezana s špansko serijo kovancev, ki od leta 2010 vsako leto predstavlja kraje svetovne dediščine UNESCO v Španiji. Izbor Garajonay je bil tako del tega dolgoročnega programa in ne posamezne obletnice.