Vatikan · 1950. obletnica mučeniške smrti Petra in Pavla

Petrus in Paulus spadata v prvo generacijo krščanstva in sta v cerkvenem izročilu tesno povezana z Romom. Petrus, po rodu ribič iz Galileje, je bil eden od dvanajstih Jezusovih apostolov. Evangeliji ga opisujejo kot govornika kroga učencev. Njegova izpoved vere v Jezusa kot Kristusa je pozneje postala ena od podlag nauka o posebni nalogi Petrus. Rimskokatoliška cerkev razume papeža kot njegovega naslednika v rimski škofovski službi.

Paulus, sprva znan pod imenom Saulus, je izhajal iz Tarsus in bil judovskega rodu ter rimski državljan. Potem ko je preganjal zgodnjo krščansko skupnost, je po doživetju spreobrnjenja tudi sam postal misijonar. Na več potovanjih je ustanavljal in skrbel za skupnosti predvsem na območju vzhodnega Sredozemlja. Njegova pisma, ohranjena v Novi zavezi, obravnavajo vprašanja vere in težave zgodnjih skupnosti. Zaradi svojega delovanja med nežidovskim prebivalstvom se imenuje »apostol narodov«.

Nova zaveza ne poroča neposredno o smrti obeh apostolov. Po zgodnjekrščanskem izročilu sta umrla v Romu v času vladavine cesarja Neros. Petrus naj bi bil križan, Paulus pa kot rimski državljan obglavljen. Natančnih let in okoliščin zgodovinsko ni mogoče zanesljivo ugotoviti; njuna smrt se pogosto umešča v čas Nerosovega preganjanja kristjanov po požaru Roma leta 64. Štetje obletnice iz leta 2017 temelji na tradicionalni dataciji v leto 67.

Oba se liturgično skupaj praznujeta 29. junija. Na krajih, ki jih častijo kot njuni grobnici, sta nastali Petersbasilika v Vatikan in Basilika Sankt Paul vor den Mauern. Za državo Vatikanstadt je bila obletnica zato primerna, saj je Petrus povezan s papeško službo, oba apostola pa z začetki rimske cerkve.