Finska · 100 let neodvisnosti

Finska je bila več stoletij del švedskega kraljestva. Zaradi švedsko-ruske vojne 1808/09 je ozemlje pripadlo Rusiji in bilo kot Velika kneževina Finska vključeno v carsko cesarstvo. Imelo je lastne institucije in določeno notranjo samoupravo. Proti koncu 19. stoletja pa si je ruska vlada prizadevala upravo in zakonodajo bolj poenotiti. Ta politika, imenovana rusifikacija, je okrepila finsko narodno gibanje.

K oblikovanju lastne narodne identitete sta prispevala tudi jezik in kultura. Poleg švedščine, ki je dolgo prevladovala v upravi in izobraževanju, je finščina v 19. stoletju pridobila večji pomen v javnosti. Oba jezika sta še danes uradna jezika. Literatura, ljudsko pesništvo in likovna umetnost so narodnemu gibanju služili za prikaz Finske kot samostojnega kulturnega in političnega prostora.

Razpad Ruskega imperija v revolucionarnem letu 1917 je odprl pot do državne osamosvojitve. Po boljševiškem prevzemu oblasti v Rusiji je finski senat predložil deklaracijo o neodvisnosti, ki jo je parlament sprejel 6. decembra. Ta dan odtlej praznujejo kot finski dan neodvisnosti. Nova vlada Sovjetske Rusije je državno samostojnost kmalu zatem priznala; sledile so ji še druge države.

Prve mesece nove države je zaznamovala državljanska vojna med »Rdečimi«, ki so izhajali predvsem iz delavskega gibanja, in meščansko-konservativnimi »Belimi«. Po zmagi Belih se je Finska nazadnje odločila proti monarhiji. Z republikansko ustavo iz leta 1919 so bili postavljeni temelji političnega sistema.

Jubilej je bil leta 2017 povod za vsedržavni spominski program pod vodilno mislijo skupnega oblikovanja. Spominski kovanec je bil del teh državnih in družbenih spominskih dejavnosti. Mozaik je mogoče razumeti kot namig, da državo sestavljajo različni ljudje, pokrajine, jeziki in izkušnje.