Deutsch
English
Français
Español
Italiano
Nederlands
Português
Slovenčina
Hrvatski
Slovenščina
Lietuvių
Eesti
Български
CC 356 2019
Numizmatično pismo
Neobtoč./BU
Numizmatično pismo
Vatikan · 25. obletnica obnove Sikstinske kapele
Naklada4.000
Izdajna cena46,00 €
Datum izdaje1. okt. 2019
EmbalažaNumizmatično pismo
Napis na obodu2 ★ × 6, izmenično pokončno/obrnjeno
Ob priložnosti izdaje
Kovanec obeležuje zaključek obnove Sikstinske kapele pred 25 leti (1994–2019). Motiv prikazuje „Poslednjo sodbo“ v Sikstinski kapeli, obdano z napisoma „CITTÀ DEL VATICANO“ in „CAPPELLA SISTINA — FINE DEI RESTAURI“ ter letnicama „1994-2019“.
Motiv
Upodobljena je Poslednja sodba v Sikstinski kapeli. Na levi je v polkrogu napis države izdajateljice »CITTÀ DEL VATICANO«. Na desni sta v polkrogu napisa »CAPPELLA SISTINA — FINE DEI RESTAURI« in letnici »1994-2019«. Na desni je tudi oznaka kovnice »R«, spodaj pa ime umetnika »D. LONGO«.
Na zunanjem obroču kovanca je upodobljenih dvanajst zvezd zastave Evropske unije.
Na zunanjem obroču kovanca je upodobljenih dvanajst zvezd zastave Evropske unije.
Ozadje teme
Sikstinska kapela je del Apostolske palače v Vatikanu. Zgrajena je bila pod papežem Sixtusom IV. v poznem 15. stoletju in po njem poimenovana. Še danes se uporablja za papeška bogoslužja in kot kraj konklava, na katerem kardinali izvolijo novega papeža. Njena oprema zato združuje verski likovni svet renesanse z osrednjimi nalogami papeštva.
Stranske stene so umetniki, kot so Sandro Botticelli, Pietro Perugino in Domenico Ghirlandaio, poslikali s prizori iz življenja Mojzesa in Kristusa. Michelangelo je po naročilu papeža Juliusa II. med letoma 1508 in 1512 ustvaril stropne freske. V središču so upodobitve iz Geneze, med njimi Stvarjenje Adama. Več kot dve desetletji pozneje se je Michelangelo vrnil, da bi poslikal oltarno steno s Poslednjo sodbo. Delo je nastalo pod papežema Clemensom VII. in Pavlom III. ter prikazuje Kristusa kot sodnika sveta, obdanega s svetniki ter vstajajočimi, odrešenimi in prekletimi ljudmi.
Na freskah so se skozi stoletja nabirali prah, saje in obloge. Poleg tega so bili prisotni starejši posegi in predelave. Celovita restavracija se je začela leta 1980, najprej na manjših delih sten, nato pa je bila razširjena na strop in oltarno steno. Restavratorji so odstranili plasti umazanije in prejšnje premaze, utrdili ogrožena območja ter preučili Michelangelovo slikarsko tehniko.
Rezultat je razkril bistveno svetlejšo in barvno intenzivnejšo podobo, kot je bila zaznana prej. Ukrepi so hkrati sprožili strokovne razprave: kritiki so se bali, da bi se pri čiščenju lahko izgubile podrobnosti, ki jih je ustvaril Michelangelo; drugi pa so opozarjali na nova spoznanja o njegovi tehniki fresk. Poznejše preslikave, med njimi posamezne prekrivne tkanine na prvotno golih figurah, so bile deloma ohranjene kot pričevanja o zgodovini recepcije.
Obletnica restavriranja je Vatikanu ponudila priložnost, da se spomni tako Michelangelovega dela kot tudi naloge ohranjanja intenzivno uporabljanega cerkvenega in kulturnega prostora.
Stranske stene so umetniki, kot so Sandro Botticelli, Pietro Perugino in Domenico Ghirlandaio, poslikali s prizori iz življenja Mojzesa in Kristusa. Michelangelo je po naročilu papeža Juliusa II. med letoma 1508 in 1512 ustvaril stropne freske. V središču so upodobitve iz Geneze, med njimi Stvarjenje Adama. Več kot dve desetletji pozneje se je Michelangelo vrnil, da bi poslikal oltarno steno s Poslednjo sodbo. Delo je nastalo pod papežema Clemensom VII. in Pavlom III. ter prikazuje Kristusa kot sodnika sveta, obdanega s svetniki ter vstajajočimi, odrešenimi in prekletimi ljudmi.
Na freskah so se skozi stoletja nabirali prah, saje in obloge. Poleg tega so bili prisotni starejši posegi in predelave. Celovita restavracija se je začela leta 1980, najprej na manjših delih sten, nato pa je bila razširjena na strop in oltarno steno. Restavratorji so odstranili plasti umazanije in prejšnje premaze, utrdili ogrožena območja ter preučili Michelangelovo slikarsko tehniko.
Rezultat je razkril bistveno svetlejšo in barvno intenzivnejšo podobo, kot je bila zaznana prej. Ukrepi so hkrati sprožili strokovne razprave: kritiki so se bali, da bi se pri čiščenju lahko izgubile podrobnosti, ki jih je ustvaril Michelangelo; drugi pa so opozarjali na nova spoznanja o njegovi tehniki fresk. Poznejše preslikave, med njimi posamezne prekrivne tkanine na prvotno golih figurah, so bile deloma ohranjene kot pričevanja o zgodovini recepcije.
Obletnica restavriranja je Vatikanu ponudila priložnost, da se spomni tako Michelangelovega dela kot tudi naloge ohranjanja intenzivno uporabljanega cerkvenega in kulturnega prostora.