Italija · 1 leto Evropske ustave

Pri tako imenovani evropski ustavi je šlo pravno za »Pogodbo o Ustavi za Evropo«. Njen namen je bil na novo urediti obstoječe evropske pogodbe in po več širitvah poenostaviti delovanje Evropske unije, ki je takrat štela 25 držav članic. Med predvidenimi novostmi so bile enotna pravna osebnost EU, jasneje razmejene pristojnosti, spremenjena pravila glasovanja in nove institucionalne funkcije. Poleg tega naj bi Listina temeljnih pravic postala zavezujoč sestavni del evropskega pogodbenega prava.

Besedilo je pripravil Evropski konvent pod vodstvom nekdanjega francoskega predsednika Valéry Giscard d’Estaing. Predstavniki vlad in parlamentov držav članic, Evropskega parlamenta in Evropske komisije so v njem razpravljali o prihodnji ureditvi Unije. Podpis je potekal 29. oktobra 2004 v Rimu, v dvorani Horacijev in Kuriacijev na Kapitolu. Tam sta bili že leta 1957 podpisani Rimski pogodbi, s katerima sta bili ustanovljeni Evropska gospodarska skupnost in Euratom. Italija in Rim sta bila zato s tem projektom neposredno zgodovinsko povezana.

Da bi pogodba o ustavi lahko začela veljati, so jo morale vse države članice ratificirati po svojih postopkih. V več državah so parlamenti ali prebivalstvo glasovali zanjo. Referenduma v Franciji in na Nizozemskem pa sta pogodbo leta 2005 zavrnila. Zato ni nikoli začela veljati. Številne njene institucionalne določbe so bile pozneje v spremenjeni obliki vključene v Lizbonsko pogodbo, ki velja od leta 2009.

Povezovanje Evrope z bikom izhaja iz grške mitologije. Zeus se je feničanski kraljevi hčeri Evropi približal v podobi bika in jo odpeljal na Kreto. Ta pripoved je postala razširjena slikovna personifikacija celine. Izdaja kovanca je Italiji omogočila, da je v Rimu podpisano pogodbo predstavila kot korak k evropskemu povezovanju, čeprav je bil njen neuspeh v ratifikacijskem postopku že ob izdaji predvidljiv.