Slovenija · 10 let EMU

Gospodarska in monetarna unija je postopoma nastala iz evropskega povezovanja. S Pogodbo iz Maastrichta, ki je začela veljati leta 1993, so države članice določile pot do skupne valute. Pogoji za sodelovanje so med drugim vključevali zahteve glede stabilnosti cen, javnega dolga, proračunskega primanjkljaja, dolgoročnih obrestnih mer in stabilnosti deviznega tečaja. Ta tako imenovana konvergenčna merila naj bi preprečila, da bi gospodarstva z zelo različnimi okvirnimi pogoji neposredno vstopila v monetarno unijo.

Na začetku leta 1999 so bili devizni tečaji sodelujočih nacionalnih valut nepreklicno določeni. Evro je sprva služil kot knjižni denar, na primer v bančnem prometu in na finančnih trgih. Bankovci in kovanci so prišli v obtok šele v začetku leta 2002. Hkrati je odgovornost za denarno politiko prešla na Evropski sistem centralnih bank; v njegovem središču je Evropska centralna banka v Frankfurt am Main. Proračunska in davčna politika sta nasprotno v veliki meri ostali v pristojnosti posameznih držav ter sta bili usklajevani s skupnimi pravili.

Na začetku je v evru sodelovalo enajst držav: Belgija, Nemčija, Finska, Francija, Irska, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Avstrija, Portugalska in Španija. Grčija se je pridružila leta 2001. Do leta izdaje spominskega kovanca so pristopile še Slovenija, Ciper, Malta in Slovaška. Serija kovancev je tako hkrati odražala širitev območja skupne valute v obdobju enega desetletja.

Skupnega motiva niso določili le državni organi. Državljani in prebivalci Evropske unije so lahko prek spleta izbirali med več osnutki. Izbrani osnutek je izdelal Georgios Stamatopoulos, kipar grške centralne banke. Skupna izdaja je sledila postopku, po katerem se ob posebnih vseevropskih priložnostih na vseh nacionalnih straneh uporabi isti osnovni motiv. Kljub enotni oblikovni podobi so nacionalna oznaka, jezikovna različica, oznaka kovnice in napis na robu ostali urejeni na nacionalni ravni. Izdaja je tako povezovala skupno denarno ureditev z nacionalnimi pristojnostmi pri kovanju kovancev, ki so še naprej obstajale.