2 evra BU

Frankfurtska narodna skupščina je nastala iz marčne revolucije leta 1848. V številnih nemških državah so državljani zahtevali politično soodločanje, svobodo tiska, temeljne pravice in narodno enotnost. Poslanci, izvoljeni po različnih pravilih posameznih držav, so se sestali 18. maja 1848. Med njimi so bili predvsem pravniki, profesorji, uradniki in drugi pripadniki izobraženega meščanstva; ženske niso imele niti aktivne niti pasivne volilne pravice.

Kot kraj zasedanja je služila evangeličanska cerkev Paulskirche v Frankfurt am Main. Njena velika in pregledna notranjost je bila za parlamentarno skupščino primernejša od obstoječih posvetnih stavb v mestu. Od takrat velja cerkev za spominski kraj zgodovine nemške demokracije. Današnja stavba je bila po uničenju v drugi svetovni vojni obnovljena in leta 1948, ob stoletnem spominu na narodno skupščino, ponovno odprta.

Poslanci so morali hkrati oblikovati državno ureditev in se odzivati na aktualne spore. Med drugim so bile sporne meje prihodnjega cesarstva, odnos do Avstrije in Prusije ter vprašanje, ali naj Nemčija postane republika ali monarhija. Končno sprejeti osnutek je predvideval zvezno ustavno državo s parlamentom, vlado, neodvisnim sodstvom in dednim cesarjem na čelu. Katalog temeljnih pravic je med drugim urejal enakost pred zakonom, svobodo vere in vesti, svobodo izražanja in tiska ter odpravo stanovskih privilegijev.

Pruski kralj Friedrich Wilhelm IV. je zavrnil ponujeno cesarsko krono. Tudi več vlad nemških posameznih držav nove ureditve ni priznalo. Narodna skupščina je s tem izgubila politično podlago; njen preostanek, ki se je preselil v Stuttgart, je bil junija 1849 razpuščen.

Čeprav ustava ni začela trajno veljati, so njene predstave o temeljnih pravicah in parlamentarna načela vplivali na poznejše nemške ustave. Obletnica je bila zato priložnost za spomin na konfliktne začetke parlamentarizma, narodne združitve in z ustavo zagotovljenih svoboščin v Nemčiji.