2 evra PP

Titus Livius se je leta 59 pr. n. št. rodil v Pataviumu, današnji Padovi. Živel je v času temeljitih političnih sprememb: Rimska republika je zaradi državljanskih vojn razpadala, medtem ko je pod Augustusom nastajal monarhično oblikovan sistem vladanja. Za razliko od številnih rimskih zgodovinarjev Livius, kolikor je znano, ni opravljal senatorske funkcije niti ni poveljeval vojaškim enotam. Večino svojega delovanja je posvetil prikazu rimske preteklosti.

Njegovo glavno delo nosi naslov »Ab urbe condita«, torej »Od ustanovitve mesta«. Obsegalo je 142 knjig in pripovedovalo zgodovino Rima od mitskih začetkov do časa Augustusa. V celoti je ohranjenih le 35 knjig; o drugih delih so znani povzetki in posamezni fragmenti. Med ohranjene odseke spadajo pripovedi o zgodnji republiki ter o drugi punski vojni proti Kartagini in Hannibalu.

Livius se je opiral na starejša rimska zgodovinska dela in snov večinoma razvrstil po letih. Njegov prikaz ni bil namenjen le beleženju dogodkov. S pomočjo oseb in konfliktov je prikazoval ravnanja, kot so izpolnjevanje dolžnosti, ambicioznost, zvestoba ali zloraba oblasti. Govori zgodovinskih akterjev so bili pri tem literarno oblikovani in so služili pojasnjevanju političnih odločitev ter moralnih konfliktov. Sodobna znanost zato razlikuje med virom njegovega poročanja in pripovedno obliko njegovega dela.

Od renesanse so Liviusa intenzivno preučevali. Niccolò Machiavelli je prvih deset knjig vzel za izhodišče svojih »Discorsi« o republikanski ureditvi, političnih institucijah in ohranjanju državne svobode. Tako je Livius daleč presegel antično zgodovinopisje in vplival na evropsko politično mišljenje.

Za Italijo spomin nanj povezuje rimsko dediščino s konkretno regionalno pripadnostjo Padovi. Okrogla obletnica je bila zato razumljiv povod za počastitev antičnega avtorja, čigar prikaz je trajno sooblikoval poznejšo podobo rimske zgodovine.