Litva · litovski jezik

Prepoved izhaja iz politike Ruskega imperija, ki mu je v 19. stoletju pripadal največji del Litve. Po vstaji leta 1863 proti ruski oblasti so oblasti od leta 1864 prepovedale litovske objave v latinici. Litovska besedila naj bi bila namesto tega tiskana s ciriličnimi črkami. Ta ukrep je bil del politike rusifikacije, katere cilj je bil omejiti vpliv poljske kulture in katoliške cerkve ter prebivalstvo tesneje povezati s carskim imperijem.

Prepoved ni zadevala litovskega jezika samega po sebi, temveč predvsem njegovo pisno uporabo v tradicionalni latinici. Litovske knjige, časopise, molitvenike in začetnice so zato tiskali zunaj Ruskega imperija, zlasti v Vzhodni Prusiji. Od tam so tako imenovani *knygnešiai* tiskovine skrivaj prinašali čez mejo. Razširjanje in posedovanje sta lahko imela kazenskopravne posledice. V tej mreži so poleg poklicnih tihotapcev sodelovali tudi duhovniki, kmetje, učitelji in pripadniki litovskega narodnega gibanja.

Odpor proti prepovedi je prispeval k temu, da sta jezik in latinica postala znamenji samostojne litovske identitete. Hkrati so nastale tajne šole, v katerih so se otroci učili brati in pisati v litovščini. Takratni tisk je podpiral oblikovanje sodobnega knjižnega jezika in politično organiziranje narodnega gibanja. Po koncu prepovedi sta se litovsko založništvo in časopisje lahko znova javno razvijala. 16. marec, rojstni dan znanega knjigonoše Jurgisa Bielinisa, v Litvi praznujejo kot dan knjigonoš.

Izbira jezika kot teme kovanca se torej ne nanaša le na jezikovne posebnosti. Spominja na čas, ko so bili abeceda, izobraževanje in širjenje knjig neposredno povezani s kulturno samouveljavitvijo. Omenjena stota obletnica se nanaša na leto 2004; oblikovanje pisave, razvito za ta namen, je bilo pozneje uporabljeno za kovanec iz leta 2015.