Španija · 400 let Don Kihota

Miguel de Cervantes Saavedra (1547–1616) je bil španski pisatelj in vojak. Udeležil se je pomorske bitke pri Lepantu, pozneje so ga zajeli korsarji in več let je preživel v Alžiru. Po vrnitvi je med drugim delal kot uradnik za oskrbo in pobiralec davkov. Poleg gledaliških iger in krajših pripovedi je napisal roman o Don Quijote. Njegov prvi del je izšel leta 1605, drugi pa leta 1615.

Glavni junak je obubožani podeželski plemič, tako imenovani hidalgo. Zaradi intenzivnega branja viteških romanov vse bolj izgublja stik z resničnostjo in se odloči, da bo nastopal kot potujoči vitez. Poimenuje se Don Quijote, kmetico Dulcinea določi za svojo idealizirano gospo ter se s svojim sosedom Sancho Panza kot oprodo odpravi na potovanje po Španiji. Pri tem običajne ljudi, predmete in položaje razlaga po vzorih viteške književnosti.

Vetrnice se nanašajo na epizodo na začetku romana. Don Quijote jih ima za sovražne velikane in jih napade. Sancho Panza ga zaman poskuša poučiti o njegovi zmoti. Ko ga lopatica vetrnice zaluča na tla, Don Quijote izid pojasni z delovanjem čarovnika. Prizor strnjeno prikazuje temeljni motiv romana: nasprotje med predstavnim svetom, oblikovanim po knjigah, in izkustveno resničnostjo.

Cervantes je s tem delom parodiral takrat razširjene viteške romane. Hkrati obravnava vprašanja identitete, družbenega položaja, resnice in vpliva pripovedi. Njegova posebna oblika vključuje menjavanje pripovednih ravni ter soočanje z avtorstvom in izročilom. Don Quijote in Sancho Panza sta se zunaj romana razvila v stalni figuri evropske književnosti, gledališča in likovne umetnosti.

Izbira obletnice za španski kovanec v obtoku se je tako navezovala na delo španskojezične književnosti, katerega junaki so zlahka prepoznavni tudi brez poznavanja celotnega romana. Motiv vetrnic omogoča tudi, da se vsebina knjige povzame v enem samem, jasno razpoznavnem prizoru.