Coincard

Varaždin leži na severozahodu Hrvaške v bližini Drave in se je že v srednjem veku razvilo v trgovsko in upravno središče. Kralj Andreas II. je naselju leta 1209 podelil pravice kraljevega svobodnega mesta. Meščanstvo je s tem med drugim pridobilo lastne upravne in sodne pravice. Mesto in grad pa sta dolgo tvorila ločeni pravni in oblastni območji: medtem ko je bilo meščansko mesto neposredno podrejeno kralju, so bili v trdnjavi občasno lastniki različni plemiški rodovi.

Med njenimi lastniki so bili Celjski grofje ter pozneje družini Ungnad in Erdődy. Pod temi plemiškimi graščaki kompleks ni služil le vojaškim namenom, temveč tudi kot reprezentativno bivališče. Družina Erdődy je bila več generacij tesno povezana z uradom župana, torej predstojnika Varaždinske županije. Ta povezanost sedeža oblasti, uprave in obrambe je zaznamovala zgodovino kompleksa.

Slovanska Vojna krajina je bila del habsburškega obrambnega sistema proti Osmanskemu cesarstvu. Sestavljali so jo utrjeni kraji, garnizije in vojaško organizirana obmejna območja. Varaždin je sicer ležal za dejansko mejno črto, vendar je kot sedež generalata opravljal pomembne vodstvene in oskrbovalne naloge. Trdnjava je bila zato vključena v obsežen politični in vojaški sistem.

Tudi zunaj trdnjave je imel Varaždin občasno osrednjo politično funkcijo. V 18. stoletju sta imela tam svoj sedež hrvaški ban in Kraljevi svet. Po velikem mestnem požaru leta 1776 so bile osrednje oblasti preseljene v Zagreb.

Stari Grad od leta 1925 gosti Mestni muzej Varaždin. Njegove zbirke med drugim dokumentirajo bivalno kulturo, obrt in zgodovino mesta. Uradni list EU ne navaja posebne obletnice in ne pojasnjuje postopka izbora. Izbiro motiva je zato mogoče razumeti predvsem kot upodobitev stavbe, v kateri se povezujejo mestna zgodovina, plemiška oblast, obmejna obramba in današnja muzejska raba.