2 evra PP

Ekonomska in monetarna unija je postopoma nastala iz evropske gospodarske in monetarne politike. Ena od podlag je bila Pogodba iz Maastrichta, ki je določila pravila za prehod na skupno valuto. Mednje so spadale zahteve glede stabilnosti cen, javnih financ, deviznih tečajev in dolgoročnih obrestnih mer. Hkrati so bili vzpostavljeni institucionalni pogoji, zlasti Evropski sistem centralnih bank in Evropska centralna banka (ECB).

Z začetkom tretje stopnje monetarne unije so bili devizni tečaji sodelujočih nacionalnih valut nepreklicno določeni. Evro je bil sprva obračunska, bančna in plačilna valuta; bankovci in kovanci so prišli v obtok šele leta 2002. Do takrat so ljudje v vsakdanjem življenju še naprej plačevali na primer z valutami D-Mark, frank ali lira. Monetarna politika za območje evra pa je že prešla na ECB. Nacionalne centralne banke so ostale in odtlej v okviru Evrosistema sodelujejo pri izvajanju te politike.

Sprva je pri skupni valuti sodelovalo enajst držav članic EU. Grčija se je pridružila pred uvedbo gotovine. Pozneje so sledile še druge države; z vstopom Slovaške je območje evra v letu izdaje kovanca obsegalo 16 držav. Vse članice Evropske unije niso uvedle evra. Monetarno unijo je zato treba razlikovati od širšega političnega in gospodarskega okvira EU.

Skupna izdaja je skupno pristojnost sodelujočih držav prikazala tudi numizmatično: kljub različnim nacionalnim napisom so vse uporabile isti osnovni motiv. O njegovi izbiri so lahko državljani in prebivalci Evropske unije odločali na spletnem glasovanju. Tako je bil izbran postopek, ki je javnost neposredno vključil v oblikovanje.

Obletnica je bila primerna za obtočni kovanec, saj evro ni le gotovina, temveč zaznamuje institucionalno spremembo: nacionalne monetarne politike je nadomestila skupna monetarna politika, medtem ko sta proračunska in gospodarska politika v veliki meri ostali v nacionalni pristojnosti. To nasprotje je še danes del zasnove ekonomske in monetarne unije.