2 evra PP

Obletnica se nanaša na belgijski zakon z dne 27. marca 1948. Ženskam je na volitvah v nacionalni parlament načeloma podelil volilno pravico pod enakimi pogoji kot moškim. To pravico so lahko prvič uveljavile na parlamentarnih volitvah 26. junija 1949. Ker je v Belgiji glasovanje obvezno, ženskam s tem ni bila podeljena le volilna pravica, temveč so bile načeloma tudi dolžne sodelovati na volitvah.

Uvedba je bila rezultat postopnega razvoja. Po prvi svetovni vojni je bila splošna in enaka volilna pravica sprva v bistvu uresničena za moške. Nekatere skupine žensk so sicer pridobile omejene politične pravice, vendar jim je bila splošna volilna pravica na nacionalni ravni zaenkrat še odvzeta. Od leta 1920 so se ženske lahko udeleževale občinskih volitev. Poleg tega so bile lahko že izvoljene na politične funkcije, čeprav večina med njimi še ni smela sama voliti članov nacionalnega parlamenta. Marie Janson je leta 1921 kot prva ženska postala članica belgijskega senata; senatorji so jo kooptirali.

Zamuda je bila povezana tudi s strankarskimi preračunavanji. V takratni razpravi se je pogosto domnevalo, da so ženske bolj pod vplivom Katoliške cerkve in bi zato večinoma volile katoliške stranke. To je vplivalo tako na podporo kot na nasprotovanje razširitvi volilne pravice. Belgija je splošno volilno pravico žensk na nacionalni ravni uvedla pozneje kot več sosednjih držav. V Franciji je bila sprejeta leta 1944, na Nizozemskem pa že leta 1919.

Z reformo iz leta 1948 je bila na nacionalnih volitvah odpravljena pravna ločitev med moškimi in ženskami z volilno pravico. 75. obletnica je bila zato priložnost za spomin na zaključek tega dolgega procesa in na vključitev žensk v parlamentarno oblikovanje politične volje. Izdaja kovanca se ne navezuje le na posamezne volitve, temveč na pravno podlago politične enakopravnosti na nacionalni ravni.