Blister BU

Perugino je bilo umetniško ime Pietro Vannuccija, ki se je verjetno okoli leta 1450 rodil v Città della Pieve. Vzdevek se nanaša na Perugio, središče njegovega poklicnega delovanja. Deloval je tudi v Florenzu in Rimu ter se uvršča v umbrijansko slikarstvo italijanske renesanse. V Florenzu je prišel v stik z okoljem Andrea del Verrocchios; leta 1472 je bil tam sprejet v slikarski ceh.

Med njegova najbolj znana dela sodijo freske v Sixtinische Kapelle. Tam je med drugim ustvaril »Izročitev ključev Petrusu«. Freska povezuje strogo zasnovano centralno perspektivo z jasno razporeditvijo figur in široko arhitekturno krajino. Takšne uravnotežene kompozicije, nežni prehodi in mirni izrazi obrazov so zaznamovali Peruginov slog. Ta je vplival na številne mlajše umetnike, zlasti na Raffaela, ki se je že zgodaj tesno navezal na Peruginov likovni jezik.

Slika, izbrana za kovanec, spada v tip »Sacra Conversazione«. Pri tem se Marija, Kristus in več svetnikov ne pojavljajo v med seboj ločenih slikovnih poljih, temveč v skupnem, enotno zasnovanem prostoru. Johannes der Täufer kot predhodnik nakazuje Kristusovo javno delovanje. Sebastian, zgodnjekrščanski mučenik, je običajno prepoznaven po puščicah svojega mučeništva. V tedanji pobožnosti so ga poleg tega klicali kot priprošnjika proti epidemijam. Razporeditev figur je imela zato za gledalce tako teološko kot konkretno versko funkcijo.

Peruginovo delo je na prehodu iz umetnosti 15. stoletja v visoko renesanso. Njegova jasna ureditev prostora in idealizirane krajine so pripravile razvoj, ki se je nadaljeval v začetku 16. stoletja. Okrogla obletnica je San Marinu ponudila formalen povod, da se spomni tega poglavja italijanske umetnostne zgodovine. Neposredna biografska povezava Perugina z republiko pa ni razvidna.