Luksemburg · 100 let splošne volilne pravice v Luksemburgu

Do leta 1919 je bilo politično sodelovanje v Luksemburgu vezano na spol, starost in davčne pogoje. Volilno pravico so imeli le moški, ki so dosegli določeno najnižjo starost in plačevali predpisani znesek davka. Veliki deli odraslega prebivalstva so bili tako izključeni iz parlamentarnih volitev. Zahteve po razširitvi volilne pravice so med drugim prihajale iz delavskega gibanja ter od socialističnih in liberalnih sil.

Reforma je bila izvedena v politično napetem obdobju. Luksemburg so med prvo svetovno vojno kljub njegovi nevtralnosti zasedle nemške enote. Po koncu vojne so se nadaljevali socialni konflikti in gospodarska negotovost, monarhijo pa je zajela kriza. Velika vojvodinja Marie-Adelheid je v začetku leta 1919 odstopila; nasledila jo je njena sestra Charlotte. Hkrati je bila spremenjena ustava. Pri tem je bilo izrecno določeno, da državna oblast izhaja iz naroda. Položaj monarha je bil s tem opredeljen kot ustavno vezana funkcija.

Maja 1919 je ustavna sprememba odpravila cenzusno volilno pravico. Aktivna in pasivna volilna pravica je odtlej veljala za luksemburške ženske in moške, stare najmanj 21 let. Ženske niso mogle le voliti, temveč so lahko tudi kandidirale za poslanski mandat. Še istega leta so sodelovale na ljudskem glasovanju o državni ureditvi in gospodarski usmeritvi države ter na parlamentarnih volitvah, ki so mu sledile. Na teh volitvah je bila s socialistko Marguerite Thomas-Clement prvič izvoljena ženska v poslansko zbornico.

Veliki vojvoda Henri, luksemburški voditelj države od leta 2000, pri takratnih dogodkih ni sodeloval. Njegova vključitev se prej nanaša na današnjo ustavno monarhijo in jo povezuje z demokratično ureditvijo, katere temelji so bili leta 1919 na novo določeni. Motiv je bil izbran, ker je takratna reforma temeljito razširila krog politično udeleženih ter zlasti vzpostavila pravno enakost žensk in moških na državnih volitvah.