Vatikan · 25. obletnica padca Berlinskega zidu

Po drugi svetovni vojni sta bili Deutschland in Berlin razdeljena na okupacijske cone. Iz zahodnih con je leta 1949 nastala Bundesrepublik Deutschland, iz sovjetske cone pa Deutsche Demokratische Republik. Zahodni Berlin je kot območje pod zahodno upravo ostal obdan z DDR. Ker je veliko ljudi zapuščalo DDR prek Berlina, je vlada DDR 13. avgusta 1961 ukazala zapreti mejo. Iz začasnih zapor so nastali razvejan mejni sistem z zidovi, stražnimi stolpi in drugimi ovirami. Poskuse pobega so nasilno preprečevali; pri tem so ljudje izgubljali življenje.

Leta 1989 je bilo vodstvo DDR vse bolj pod pritiskom. Reforme v Sovjetski zvezi, izselitev številnih državljanov DDR prek drugih držav in vse številnejši protesti v državi so oslabili politični sistem. V več mestih so protestniki zahtevali svobodo potovanja, svobodne volitve in politične spremembe. Zvečer 9. novembra je član politbiroja Günter Schabowski na tiskovni konferenci objavil nova pravila potovanja. Na vprašanje, kdaj naj bi začela veljati, je po svojem vedenju odgovoril: »takoj, nemudoma«. Nato se je na berlinskih mejnih prehodih zbralo na tisoče ljudi. Mejni stražarji, ki niso prejeli jasnih navodil, so prehode nazadnje odprli.

Odprtje meje je postalo najbolj vidno znamenje propada komunistične oblasti v DDR in začelo pot k ponovni združitvi Nemčije 3. oktobra 1990. Hkrati je pomenilo konec politične delitve Evrope v času hladne vojne.

Brandenburger Tor se je med delitvijo nahajal neposredno v zaprtem obmejnem območju in z zahoda kot z vzhoda ni bil prosto prehoden. Po odprtju je postal osrednji kraj ponovne združitve. Oljčna vejica na splošno simbolizira mir in spravo.

Za Vatikanstadt se je tema ujemala s pozornostjo Svetega sedeža, namenjeno verski svobodi, človekovim pravicam in miroljubnim preobratom v srednji in vzhodni Evropi. Papež Janez Pavel II., ki je izhajal iz Poljske, je te dogodke večkrat spremljal in podpiral preseganje evropske delitve.