2 evra PP

Jonski otoki ležijo pred zahodno obalo Grčije. K tradicionalni skupini »Eptanisa«, sedmih otokov, spadajo Korfu, Paxos, Lefkada, Ithaka, Kefalonia, Zakynthos in Kythira; poleg njih arhipelag obsega številne manjše otoke. Kythira pa leži južno od Peloponeza in s tem zunaj dejanskega Jonskega morja. Izraz »Eptanisa« zato označuje zgodovinsko-politično in kulturno skupnost.

V nasprotju z velikimi deli grške celine so bili otoki več stoletij pod beneško oblastjo in niso bili trajno vključeni v Osmansko cesarstvo. Po koncu Beneške republike leta 1797 se je oblast nad njimi večkrat zamenjala. Včasih sta bila vključena Francija ter rusko-osmansko zavezništvo. Leta 1800 je nastala Republika sedmih združenih otokov, formalno Osmanskemu cesarstvu podrejena skupnost z lastno upravo.

Po napoleonskih vojnah so bili otoki leta 1815 kot »Združena država Jonskih otokov« postavljeni pod britansko zaščito. Imeli so lastne politične ustanove, vendar so bili pod nadzorom britanskega visokega komisarja. V 19. stoletju je pridobivalo vpliv gibanje Enosis, ki je zahtevalo priključitev že neodvisni grški državi. Ta cilj so v jonskem parlamentu zagovarjali zlasti tako imenovani radikali.

Do predaje je prišlo v povezavi s politično spremembo v Grčiji. Potem ko je bil kralj Otto leta 1862 odstavljen, je grški prestol zasedel na Danskem rojeni Georg I. Velika Britanija je nato privolila v odstop svojega protektorata. Združitev je razširila takratno grško državno ozemlje in izpolnila dolgoletno zahtevo velikega dela prebivalstva otokov.

Slikovni znaki med kraki zvezd povzemajo izročila in simbole posameznih otokov, med drugim Odiseja za Ithako, Afrodito za Kythiro, liro za Lefkado in trizob za Paxos. Okrogla obletnica je Grčiji ponudila priložnost, da se spomni tako politične priključitve kot skupne identitete sedmih otokov.