Coincard

Leto 1839 ne označuje ustanovitve Luksemburga kot velikega vojvodstva. Ta je bila izvedena že leta 1815 na Dunajskem kongresu. Luksemburg je bil takrat podeljen nizozemskemu kralju Wilhelm I. kot samostojno veliko vojvodstvo in hkrati postal član Deutscher Bund. Obstajala je personalna unija: nizozemski kralj je bil hkrati tudi veliki vojvoda Luksemburga.

Po Belgijski revoluciji leta 1830 se je velik del luksemburškega prebivalstva pridružil uporu proti nizozemski oblasti. V naslednjih letih je bila teritorialna pripadnost države sporna. Londonska pogodba z dne 19. aprila 1839 je nazadnje uredila delitev Luksemburga. Pretežno francosko govoreči zahodni del je pripadel Belgiji in danes tvori belgijsko provinco Luksemburg. Vzhodni del je kot veliko vojvodstvo ostal pod oblastjo Wilhelma I. Njegovo ozemlje v bistvenem ustreza današnji državi Luksemburg.

Neodvisnost iz leta 1839 je bila zato del daljšega procesa državnega razvoja. Luksemburg je sprva ostal v personalni uniji z Nizozemsko in vse do razpustitve Deutscher Bund leta 1866 pripadal tej državni zvezi. Personalna unija se je končala leta 1890, ker so v velikem vojvodstvu veljala drugačna dedna pravila kot na Nizozemskem. Nato je luksemburški prestol prevzela rodbina Nassau-Weilburg.

Veliki vojvoda Henri je od oktobra 2000 vodja države Luksemburga. Nasledil je svojega očeta, velikega vojvodo Jeana, po njegovi abdikaciji. Kot veliki vojvoda je Henri na čelu ustavne monarhije; politično oblikovanje volje poteka v okviru parlamentarne demokracije. Podoba vladarja na kovancu tako povezuje zgodovinsko državno obletnico z današnjo obliko države. Portreti vladajočega velikega vojvode so redni del oblikovanja luksemburških evrskih kovancev.

Obletnica je bila priložnost za spomin na teritorialno preureditev iz leta 1839, iz katere je izšel današnji Luksemburg. Luksemburški besedi »Onofhängegkeet« in »Joër« hkrati opozarjata na vlogo luksemburščine kot nacionalnega jezika in izraza samostojne državne identitete.