Finska · 150 let finske kovnice

Finska je bila od leta 1809 avtonomna velika kneževina znotraj Ruskega imperija. Pred tem je pripadala Švedskemu kraljestvu. Zato so bila v plačilnem prometu še vedno prisotna švedska plačilna sredstva, hkrati pa se je uporabljal ruski rubelj. Takšna valutna ureditev je oteževala trgovino, vodenje računovodstva in državno finančno upravo. K temu so se pridružila nihanja vrednosti ruskega papirnatega denarja, zlasti po krimski vojni.

Odlok iz leta 1860 je uvedel finsko marko kot samostojno obračunsko enoto. Ena marka je bila razdeljena na 100 penijev in sprva določena na četrtino ruskega rublja. Ta odločitev ni pomenila koraka k državni neodvisnosti: potrebovala je soglasje ruskega cesarja Aleksandra II. Vendar je razširila gospodarsko samoupravo velike kneževine. Banka Finske je obstajala že od leta 1811 in je lahko zdaj razvila enoten, finsko poimenovan denarni sistem.

Praktična uvedba je potekala postopoma. Bankovci marke so bili najprej dani v obtok; lastni kovanci so se od 60. let 19. stoletja kovali v Helsinkih. Leta 1865 je bila marka pod vodstvom Johan Vilhelm Snellman, pristojnim za finsko finančno politiko, vezana na srebrni standard. S tem se je njena vrednost dejansko ločila od nihajočega ruskega papirnatega rublja. Pozneje je Finska prešla na zlati standard.

Marka je ostala državna valuta tudi po osamosvojitvi Finske leta 1917. Po več reformah in denarni reformi leta 1963 jo je šele nadomestil evro: kot knjižni denar leta 1999 in kot gotovina leta 2002. Odlok iz leta 1860 je zato na začetku več kot 140 let dolge zgodovine finske valute.

Za izdajo leta 2010 se je kot priložnost ponujala 150. obletnica odloka. Povezala je spomin na avtonomne finske ustanove v 19. stoletju s poznejšim razvojem od lastnega nacionalnega denarnega sistema do skupne evropske valute. Lev na grbu se pri tem na splošno nanaša na finsko državo; motiv grba je izpričan že od 16. stoletja.