2 evra BU

Louis Braille je izhajal iz kraja Coupvray pri Parizu in bil sin sedlarja. Kot majhen otrok si je v očetovi delavnici poškodoval eno oko. Okužba se je razširila tudi na drugo oko, zato je popolnoma oslepel. Pozneje je v Parizu obiskoval Kraljevi inštitut za mlade slepe. Tam so uporabljali knjige z izbočenimi latinskimi črkami. Te je bilo mogoče otipati, vendar jih je bilo mogoče brati počasi; poleg tega so bile knjige velike in zahtevne za izdelavo.

Izhodišče za Braillov lastni pisni sistem je bila »nočna pisava«, ki jo je razvil francoski častnik Charles Barbier. Vojakom naj bi omogočila pošiljanje sporočil brez svetlobe in govorjenja. Braille je Barbierjev sistem temeljito poenostavil. Njegovi znaki temeljijo na celici s šestimi otipljivimi pikami, razporejenimi v dveh stolpcih. Različne kombinacije pik predstavljajo črke, ločila in druge znake. Tako je mogoče besedila ne le brati, temveč jih je z ustreznimi pripomočki mogoče tudi samostojno pisati.

Braille je razvil tudi znakovna sistema za matematiko in glasbo. To je bilo pomembno zlasti za pouk in poklicno izobraževanje. Pozneje je sam delal kot učitelj na pariškem inštitutu za slepe in bil dejaven tudi kot organist. Njegova pisava se je tam sprva uveljavljala počasi, na inštitutu pa so jo uradno uvedli šele po njegovi smrti. V nadaljevanju 19. stoletja se je razširila po vsem svetu.

Brajeva pisava se do danes uporablja v številnih jezikih in je prilagojena njihovim posebnostim. Pojavlja se med drugim v knjigah, na embalaži zdravil, v dvigalih in na javnih orientacijskih sistemih. Tudi digitalne brajeve vrstice prikazujejo vsebino zaslonov s pomočjo premikajočih se tipal, ki jo je mogoče otipati.

Obletnica je bila tako za Italijo priložnost, da se spomni kulturne tehnike, ki se uporablja po vsej Evropi in mednarodno. V ospredju ni toliko nacionalni dosežek kot dostop slepih ljudi do pisave, izobraževanja in samostojne komunikacije.