Komplet obtočnih kovancev zrcalni sijaj

Ekonomska in monetarna unija izhaja iz večstopenjskega evropskega integracijskega procesa. Osrednja pravna podlaga je bila Maastrichtska pogodba, ki je določila pravila za prehod na skupno valuto. Države, ki so želele sodelovati, so morale izpolniti tako imenovana konvergenčna merila. Ta so med drugim zadevala stabilnost cen, proračunski primanjkljaj, javni dolg, dolgoročne obrestne mere in stabilnost deviznega tečaja. S temi zahtevami naj bi se gospodarske razlike omejile, preden se je začela skupna denarna politika.

Ob začetku monetarne unije so bili devizni tečaji valut enajstih držav članic nepreklicno določeni. Evro je sprva obstajal kot knjižna, plačilna in valuta finančnega trga. Bankovci in kovanci dotedanjih nacionalnih valut so bili še naprej začasno v vsakdanji uporabi. Gotovinski evro je bil uveden šele v začetku leta 2002; nato so bila nacionalna plačilna sredstva v kratkih prehodnih rokih umaknjena iz obtoka. Grčija se je monetarni uniji pridružila že leta 2001, druge države pa so sledile po izpolnitvi pogojev.

Za denarno politiko evroobmočja je pristojen Eurosistem, ki ga sestavljajo Evropska centralna banka in nacionalne centralne banke sodelujočih držav. Med njegove naloge sodijo zlasti določanje ključnih obrestnih mer in zagotavljanje stabilnosti cen. Finančna in proračunska politika pa sta v veliki meri ostali v pristojnosti posameznih držav. Monetarna unija tako združuje centralno organizirano denarno politiko z državnimi proračuni, za katere so odgovorne posamezne države.

Obletnica se torej ni nanašala na poznejšo uvedbo gotovine, temveč na začetek skupne denarne ureditve. Izdaja kot skupni projekt je ustrezala čezmejni naravi dogodka: leta 2009 je po pristopu Slovaške evroobmočje sestavljalo 16 držav. O zasnovi so lahko državljani in državljanke Evropske unije odločali na spletnem glasovanju. Kovanec je bil po skupni izdaji ob 50. obletnici Rimskih pogodb iz leta 2007 druga spominska izdaja 2 evrov s skupnim motivom več držav evroobmočja.