2 evra BU

Valletta leži na polotoku Sciberras med pristaniščema Grand Harbour in Marsamxett Harbour. Njen nastanek je povezan z Johanniterorden, ki se je leta 1530 naselil na Malti. Red je bil prvotno ustanovljen za oskrbo in zaščito romarjev v Sveti deželi, pozneje pa se je razvil tudi v vojaško in politično silo v Sredozemlju.

Neposreden povod za gradnjo mesta je bilo osmansko obleganje Malte leta 1565. Boji so pokazali, da je treba že obstoječe utrdbe okoli pristanišča Grand Harbour dopolniti. Naslednje leto je bil položen temeljni kamen novega utrjenega mesta. Ime je dobilo po Jeanu Parisotu de Valette, takratnem velikem mojstru Johanniterorden, ki je med obleganjem vodil obrambo.

Načrtovanje je bilo zaupano italijanskemu vojaškemu inženirju Francescu Laparelliju. Zasnoval je pravilno ulično mrežo ter sistem bastijonov, kurtin, jarkov in drugih obrambnih naprav. Po Laparellijevem odhodu je dela nadaljeval malteški arhitekt Girolamo Cassar. Njegovi so tudi načrti za več redovnih stavb. Leta 1571 je Johanniterorden svoj sedež iz Birgu preselil v novo mesto.

Utrdbe niso zaznamovale le mestne podobe, temveč tudi funkcijo Vallette kot političnega in vojaškega središča. Znotraj obzidja so nastali samostanska cerkev reda, ki je bila pozneje preurejena v St.-Johannes-Konkathedrale, prenočišča različnih jezikovnih skupin reda ter upravne stavbe in stanovanjske hiše. Načrtno zasnovano mestno območje je ostalo prostorsko tesno povezano s svojimi obrambnimi objekti.

Od leta 1980 je Valletta vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine. Obzidje ponazarja tako zgodnjenovoveško trdnjavsko arhitekturo kot tudi lego Malte ob nekdanjih sredozemskih poteh spopadov in trgovine. Zato je primerna kot motiv v okviru tematske obravnave utrjenih malteških mest.