Francija · Notre Dame

Notre-Dame stoji na Île de la Cité, zgodovinskem središču Pariza, in služi kot stolnica Nadškofije Pariz. Njena gradnja se je začela v 12. stoletju pod škofom Mauriceom de Sullyjem in se z poznejšimi spremembami nadaljevala do 14. stoletja. Stavba ponazarja razvoj gotske arhitekture, med drugim s križnorebrastimi oboki, oporniki in velikimi okenskimi površinami. Spada na Unescov seznam svetovne dediščine kot „Pariz, bregovi Sene“.

Stolnica je bila večkrat prizorišče verskih in državnih slovesnosti. Leta 1804 se je tam Napoleon Bonaparte v navzočnosti papeža Pija VII. okronal za francoskega cesarja. Po francoski revoluciji je bila stavba v slabem stanju. Roman Victorja Hugoja „Notre-Dame de Paris“, objavljen leta 1831, je znova usmeril pozornost javnosti na stolnico. Od leta 1844 je sledila obsežna obnova pod vodstvom Jean-Baptista Lassusa in Eugèna Viollet-le-Duca. Takrat je nastal tudi leseni, s svincem obloženi stolp nad križiščem ladij iz 19. stoletja.

15. aprila 2019 je med potekajočimi obnovitvenimi deli na območju strehe izbruhnil požar. Stolp nad križiščem ladij se je zrušil, veliki deli srednjeveškega ostrešja so bili uničeni, več obočnih polj pa poškodovanih. Zahodna stolpa, večina opreme in osnovna zgradba so ostali ohranjeni. Natančen vzrok požara ni bil dokončno ugotovljen; preiskave niso pokazale na namerno dejanje.

Pri obnovi so bile zgodovinske gradbene tehnike povezane s sodobnim načrtovanjem in zagotavljanjem varnosti. Tesarji so ostrešje in stolp rekonstruirali iz hrastovega lesa, medtem ko so kamnoseki, izvajalci odrskih del, restavratorji, krovci in druge specializirane stroke delali na zidovju, umetninah in svinčenih strehah. Projekt so financirali predvsem z donacijami iz Francije in drugih držav.

Izdaja kovanca se tako ne navezuje le na posamezno stavbo, temveč tudi na njeno vlogo v francoski zgodovini ter na skupnostno organizirano obnovo po požaru. Čas izdaje neposredno sledi zaključku osrednje faze obnove.