Estonija · 500. obletnica prvega tiska besedila v estonskem jeziku

Najzgodnejše estonsko tiskarstvo je nastalo v okolju reformacije. Reformatorji so želeli verska besedila širiti ne le v latinščini, temveč tudi v jezikih prebivalstva. V takratni Livoniji, ki je obsegala tudi območje današnje Estonije, so zato pripravljali prevode za lokalno prebivalstvo. Cerkev, uprava in tiskarstvo pa so bili dolgo zaznamovani z nemščino in latinščino.

Od najzgodnejšega znanega tiskanega dela z estonskim besedilom se ni ohranil noben izvod. Njegov obstoj je mogoče razbrati iz Lübeških spisov. Iz njih je razvidno, da so oblasti zasegle pošiljko luteranskih spisov, namenjeno Livoniji. O besedilu, obsegu in natančni jezikovni podobi estonskega dela je zato znanega le malo.

Najstarejše delno ohranjeno estonsko tiskano delo je luteranski katekizem iz leta 1535. Napisal ga je duhovnik Simon Wanradt, v estonščino pa ga je prevedel Johann Koell. Tudi ta knjiga se ni ohranila v celoti: odlomke so odkrili šele v 20. stoletju, potem ko so bile strani uporabljene za ojačitev poznejšega knjižnega vezava.

Enotni knjižni jezik se je oblikoval šele postopoma. Sprva sta se vzporedno razvijali severno- in južnoestonska pisna tradicija. Verski prevodi, slovnice in slovarji so prispevali k uveljavitvi besedišča, pravopisa in stavčne zgradbe. Nadaljnjo oporno točko je predstavljal celoten prevod Svetega pisma iz leta 1739, ki je temeljil na severni estonščini. V 19. stoletju so časopisi, učbeniki in literarna dela razširili rabo estonščine zunaj cerkvenega področja. V času narodnega prebujenja je jezik postal tudi osrednji nosilec estonske kulturne in politične samoorganizacije.

Izbrani povod za izdajo kovanca se tako ne nanaša le na eno samo izgubljeno tiskano delo. Predstavlja večstoletni proces, v katerem se je iz regionalnih jezikovnih oblik razvil standardizirani knjižni in državni jezik. V Estoniji so jubilej obeležili tudi kot tematsko leto estonske knjige po vsej državi.