2 evra BU

Herman Gesellius (1874–1916), Armas Lindgren (1874–1929) in Eliel Saarinen (1873–1950) so bili finski arhitekti. Že med študijem v Helsinkih so ustanovili skupni biro, ki je deloval od 1896 do 1905. Njihovo sodelovanje je potekalo v obdobju, ko se je na Finskem oblikovala samostojna nacionalna kultura. Dežela je bila takrat kot velika kneževina del Ruskega cesarstva, hkrati pa so finski jezik, zgodovina in ljudsko izročilo v javnem življenju pridobivali pomen.

Arhitekti so mednarodne tokove secesije povezovali z motivi, materiali in gradbenimi oblikami, ki so veljali za finske. Značilni so bili med drugim naravni kamen, nepravilno oblikovani stavbni volumni, strme strehe ter navezave na srednjeveške cerkve in gradove. Ta smer se pogosto označuje kot finska narodna romantika. Arhitektura pri tem ni služila le praktičnim namenom, temveč tudi prikazovanju kulturne identitete.

Med skupna dela biroja sodi finski paviljon za svetovno razstavo v Parizu leta 1900. Zaradi njega je nova finska arhitektura postala znana tudi zunaj države. Trojica je zasnovala tudi Finski narodni muzej v Helsinkih, katerega podoba spominja na srednjeveške kamnite stavbe. Drug skupni projekt je bil Hvitträsk pri Kirkkonummiju, kompleks stavb, zasnovan kot stanovanjska hiša in atelje. Arhitekti so tam nekaj časa živeli in delali.

Po koncu skupnega biroja so ubrali različne poti. Lindgren je med drugim deloval kot učitelj in profesor na Finskem. Saarinen je pozneje delal v Združenih državah Amerike in tam zaznamoval izobraževanje arhitektov v kompleksu Cranbrook v Michiganu. Gesellius je nadaljeval svoje delo na Finskem, vendar je bil v poznejših letih zdravstveno omejen.

Čas izdaje je povezan s 150. obletnicama rojstva Geselliusa in Lindgrena leta 2024. Saarinen je vključen, ker trojico predvsem zaradi njihovega skupnega biroja in njegovih stavb dojemamo kot povezano skupino arhitektov.