Komplet obtočnih kovancev zrcalni sijaj

Josip Plemelj je izhajal iz okolice Bleda in študiral matematiko, fiziko ter astronomijo na Univerzi na Dunaju. Njegova znanstvena pot se je začela še znotraj Habsburške monarhije. Pozneje je poučeval na Univerzi v Czernowitzu, ki je takrat prav tako pripadala Avstro-Ogrski. Po prvi svetovni vojni se je vrnil v novonastalo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev ter deloval v Ljubljani.

Plemeljeva matematična dela se nanašajo predvsem na teorijo funkcij, diferencialne enačbe in singularne integralne enačbe. Z njegovim imenom so tesno povezane Sokhotski-Plemeljeve formule. Opisujejo, kako se mejne vrednosti določenih kompleksnih integralov na obeh straneh krivulje medsebojno obnašajo. Takšni postopki omogočajo obravnavo robnih problemov v kompleksni analizi.

Na tem je temeljilo tudi Plemeljevo delo pri tako imenovanem Riemann-Hilbertovem problemu. Poenostavljeno povedano gre za iskanje analitične funkcije, katere vrednosti ob prečkanju dane konture kažejo določen skok. Problem izhaja iz vprašanj Bernharda Riemanna, David Hilbert pa ga je uvrstil na svoj seznam matematičnih problemov. Plemelj je na začetku 20. stoletja razvil metodo reševanja, ki je postala temeljnega pomena za nadaljnji razvoj teorije integralnih enačb in robnih problemov. Njegovo ukvarjanje z astronomijo je bilo povezano zlasti z matematičnimi metodami za opisovanje gibanja nebesnih teles.

Plemelj je imel institucionalno vlogo tudi v slovenskem visokem šolstvu. Univerza v Ljubljani je bila ustanovljena leta 1919, potem ko je razpad Avstro-Ogrske ustvaril politične pogoje za univerzo s slovenskim učnim jezikom. Plemelj je bil med profesorji v začetnem obdobju in postal njen prvi rektor. S tem je prispeval k izgradnji samostojnega matematično-naravoslovnega izobraževanja v Sloveniji.

Izbira za slovensko spominsko kovance se zato ne pojasnjuje le z njegovim raziskovalnim delom. Plemelj hkrati predstavlja razvoj moderne matematike in nastanek univerzitetne znanosti v slovenskem jeziku. Okrogli rojstni dan je bil neposreden povod, da se oba vidika skupaj ohranita v spominu.