2 evra PP

Finske socialne in zdravstvene službe so del nordijskega modela socialne države. Njihov cilj je omogočiti dostop do zdravstvene oskrbe in socialne podpore neodvisno od dohodka. Javne storitve se financirajo predvsem iz davkov. Zdravstveni sistem med drugim vključuje zdravstvene centre, bolnišnice, preventivno varstvo, duševnozdravstveno oskrbo ter oskrbo starejših. Socialne službe obsegajo denimo pomoč otrokom in družinam, storitve za invalide, podporo osebam, ki potrebujejo nego, ter socialno delo. Poleg tega obstajajo tudi zdravstvene storitve v podjetjih in zasebne zdravstvene storitve.

Sistem je nastajal postopoma, predvsem med razvojem finske socialne države po drugi svetovni vojni. Za organizacijo večine storitev so bile dolgo pristojne občine. Vzpostavitev občinskih zdravstvenih centrov od 70. let 20. stoletja je bila namenjena zmanjšanju regionalnih in socialnih razlik pri dostopu do oskrbe. Redka poseljenost velikih delov države, staranje prebivalstva in razlike v finančni moči občin pa so ta model vse bolj organizacijsko obremenjevali.

V začetku leta 2023 je začela veljati obsežna upravna reforma. Odgovornost za socialne in zdravstvene službe ter reševalne službe je v večjem delu države prešla z občin na 21 tako imenovanih območij blaginje. Ta imajo izvoljene regionalne predstavnike in se financirajo predvsem iz državnega proračuna. Helsinki svoje službe še naprej organizira sam; za specializirano bolnišnično oskrbo na območju Helsinkov poleg tega obstaja skupna organizacija. Na Åland zaradi avtonomije veljajo posebna pravila.

Izdaja je tako izšla v letu, ko so bile pristojnosti finskega sistema oskrbe temeljito na novo urejene. Ne spominja na posamezno osebo, stavbo ali zgodovinsko obletnico, temveč obravnava skupno državno in občinsko nalogo. Hkrati je bila po pandemiji COVID-19 v javnosti bolj izpostavljena vloga osebja v negi, medicini in socialnem delu. Motiva zato ni mogoče razumeti le kot poklon tem poklicnim skupinam, temveč tudi kot opozorilo na družbeno poslanstvo sistema oskrbe. Uporaba obeh državnih jezikov poleg tega opozarja na zakonsko pravico do zagotavljanja javnih storitev v finščini in švedščini.