Coincard

Gora križev leži pri Šiauliaiju na severu Litve. Ne gre za naravno goro, temveč za majhen hrib, na katerem verniki že več generacij postavljajo križe, razpela, rožne vence in druga znamenja pobožnosti. Natančen začetek te tradicije ni nedvoumno pojasnjen. Pogosto jo povezujejo s spominom na mrtve in pogrešane iz uporov proti ruski oblasti v 19. stoletju. Pozneje so se pridružili križi v zahvalo za uslišane molitve, v spomin na svojce ali kot izraz osebnih prošenj.

V času sovjetske oblasti je kraj postal znamenje verske in narodne samobitnosti. Državni organi so večkrat odstranili križe in počistili območje. Kljub temu so ljudje tam vedno znova postavljali nove križe. Ta praksa je povezovala katoliško vero, ki je v Litvi močno zakoreninjena, z odporom proti državno vsiljenemu sovraštvu do vere in omejevanju litovske identitete.

Po obnovitvi litovske neodvisnosti se je hrib znova razvil v svobodno dostopen romarski kraj. Papež Johannes Paul II. ga je obiskal leta 1993 in tam daroval mašo. Od takrat križe prinašajo tudi romarji in obiskovalci iz drugih držav, zato se njihovo število nenehno spreminja.

Priznanje Unesca se natančneje ne nanaša na hrib kot grajeno svetovno dediščino, temveč na tradicijo izdelovanja križev, ki jo gojijo v Litvi. Poleg križev ta vključuje tudi slopna znamenja, majhne kapelice in bogato okrašene lesene stebre. Njihova podoba povezuje krščanska znamenja z izročilom rastlinskih, sončnih in geometrijskih motivov. Znanje se prenaša z rezbarjev in kovačev na naslednje generacije.

Izbira motiva kovanca tako povezuje konkreten spominski kraj z živo obrtno in versko prakso. Hkrati opozarja na izkušnje tuje oblasti, preganjanja in ponovno pridobljene državne neodvisnosti.