Italija · 150. obletnica rojstva Marie Montessori

Maria Montessori se je rodila v kraju Chiaravalle v Markah in študirala medicino na Univerzi v Rimu. Leta 1896 je končala študij in s tem postala ena prvih žensk v Italiji z visokošolsko diplomo iz medicine. Nato je med drugim delala na univerzitetni psihiatrični kliniki. Pri skrbi za otroke z duševnimi in telesnimi motnjami se je intenzivno ukvarjala z njihovimi pogoji za učenje. Pri tem je prevzela tudi pristope francoskih zdravnikov Jean Itard in Édouard Séguin.

Leta 1907 je Montessori v rimski delavski četrti San Lorenzo odprla prvo »Casa dei Bambini«, otroško hišo. Tam je razvijala in preizkušala svoje pedagoške zamisli za predšolske otroke. V središču je bila predpostavka, da otroci številne sposobnosti pridobijo s samostojnim in zbranim delovanjem. Učno okolje naj bi bilo zato pregledno pripravljeno in opremljeno z materiali, ki omogočajo določene dejavnosti ter deloma sami opozorijo na napake.

V tem konceptu otroci svojo dejavnost v okviru vnaprej določenih meja večinoma izbirajo sami. Učitelj opazuje, uvaja v uporabo materialov in podpira, ne da bi ves čas narekoval vse delovne korake. Druge značilnosti so starostno mešane skupine, praktične vaje iz vsakdanjega življenja in razvijanje čutnega zaznavanja. Vodilo, pripisano Montessori, »Pomagaj mi, da to naredim sam«, na kratko povzema to temeljno držo.

Njena metoda se je že pred prvo svetovno vojno razširila zunaj Italije. Montessori je izvajala mednarodne izobraževalne tečaje in objavljala spise o svojem delu. Po sporih s fašističnim režimom je nekaj časa živela v Španiji, na Nizozemskem in v Indiji. Zlasti bivanje v Indiji je vplivalo na njena razmišljanja o vzgoji za mir in kozmični vzgoji.

Italija s tem priznanjem ne navezuje pozornosti le na posamezno življenjsko pot. Montessori predstavlja reformno pedagogiko, razvito v Italiji, ki se nadaljuje po vsem svetu v otroških hišah in šolah. Prikazani učni materiali se zato neposredno nanašajo na njeno praktično delo in ne zgolj na njen poklic.