Coincard

Izraz „Sutartinės“ izhaja iz litovskega glagola *sutarti*, ki pomeni „strinjati se“ ali „sporazumeti se“. Pesmi izvirajo predvsem iz Aukštaitija na severovzhodu Litve. Njihovi glasovi pa se ne združujejo v skupno melodijo v smislu običajnega zborovskega stavka. Namesto tega hkrati ali časovno zamaknjeno zazvenijo samostojni, kratki melodični in besedilni odseki. Značilni so tesni, deloma napeti intervali, ponavljajoče se formule, sinkopirani ritmi in natančno prepletanje glasov.

Glede na obliko Sutartinės izvajata dve, tri ali štiri pevke. Pogosto se izmenjujejo vrstice besedila in onomatopoetski refreni. Izvedba zahteva jasno razdelitev vlog: udeleženke morajo ohranjati svoj del in ga hkrati natančno usklajevati z drugimi. Poleg petih oblik obstajajo tudi instrumentalne ustreznice, med drugim z večdelnimi sestavi flavt in pihal.

Besedila sodijo na različna področja izročilnega življenja. Obravnavajo na primer kmečka dela, letni cikel, poroke, družino ali zgodovinske izkušnje. Izvedbo so lahko spremljali urejeni gibi ali plesne oblike s korakanjem. Sutartinės zato niso bile le pesmi, temveč povezava petja, ritma in skupnega delovanja.

V 19. in 20. stoletju je živo izročilo v pokrajinah izvora nazadovalo. Zapisi etnologov ter poznejše delo folklornih skupin in pevk so prispevali k ohranjanju repertoarja in njegovi ponovni izvedbi. Danes se Sutartinės predstavljajo tako v regionalnih okoljih kot na kulturnih prireditvah.

UNESCO je tradicijo leta 2010 uvrstil na svoj seznam. Izdaja kovanca iz leta 2019 ni bila povezana z okroglo zgodovinsko obletnico. V ospredje je postavila obliko nesnovne kulturne dediščine, ki se še vedno izvaja, ter poleg stavb ali zgodovinskih osebnosti kot državni spominski motiv predstavila tudi ustno in glasbeno izročeno tradicijo.