2 evra BU

Prvi vseestonski pevski festival je potekal leta 1869 v Tartu. Nastal je po vzoru v 19. stoletju razširjenih pevskih festivalov, pri njegovi organizaciji pa je sodeloval Johann Voldemar Jannsen. Sprva so nastopali predvsem moški pevski zbori in pihalni orkestri. Skupno petje v estonščini je potekalo v času narodnega prebujenja, ko se je med estonsko govorečim prebivalstvom razvijal močnejši občutek kulturne in politične povezanosti. Estonija je takrat spadala pod Rusko cesarstvo; upravo in družbeno življenje pa je bila hkrati dolgo zaznamovala baltskonemška elita.

Jannsen je napisal tudi besedilo pesmi »Mu isamaa, mu õnn ja rõõm«. Pesem z melodijo nemško-finskega skladatelja Fredrika Paciusа je bila izvedena na prvem festivalu in je pozneje postala estonska državna himna. Ista melodija se uporablja tudi za finsko himno, vendar z drugim besedilom.

Iz pevskega festivala se je razvila redno organizirana množična prireditev, ki so jo pozneje dopolnili plesni festivali. Od 20. stoletja je osrednje prizorišče Tallinn. Tam je nastal amfiteater z veliko pevsko tribuno, na kateri lahko skupaj nastopajo zelo številni pevski zbori. Festivali so se nadaljevali tudi med sovjetsko oblastjo. Repertoar in potek sta bila podvržena državnim smernicam, vendar so estonski jezik, zborovska glasba in skupnostne tradicije ostali javno prisotni.

Na to vlogo se je navezala Pojoča revolucija poznih osemdesetih let. Na zborovanjih in glasbenih prireditvah je več deset tisoč ljudi pelo domoljubne pesmi in zahtevalo politično samoodločbo. To miroljubno množično gibanje je spremljalo pot do ponovne vzpostavitve estonske neodvisnosti leta 1991.

Tradicijo baltskih pevskih in plesnih festivalov v Estoniji, Latviji in Litvi je UNESCO priznal kot nesnovno kulturno dediščino. Obletnica je bila zato priložnost, da se na obtočnem kovancu ne obravnava le prireditvena vrsta, temveč tudi njena povezanost z jezikom, narodno identiteto in političnim uveljavljanjem.