2 evra BU

Ustava iz leta 1868 je nastala v obdobju, ko se je na novo urejal državnopravni položaj Luksemburga. Veliko vojvodstvo je že leta 1841 dobilo svojo prvo ustavo. Ustava iz leta 1848, ki je bila bolj parlamentarna in usmerjena v temeljne pravice, je bila leta 1856 na pobudo velikega vojvode Wilhelm III. bistveno spremenjena. Položaj monarha se je pri tem okrepil, politične svoboščine pa so bile omejene.

Neposredno ozadje ponovne ustavne spremembe je bila luksemburška kriza leta 1867. Francoski cesar Napoleon III. je poskušal od nizozemskega kralja Wilhelm III., ki je bil hkrati veliki vojvoda Luksemburga, kupiti Luksemburg. Prusija je temu načrtu nasprotovala. Spor je bil rešen na mednarodni konferenci. Londonska pogodba iz leta 1867 je potrdila nevtralnost Luksemburga; pruska garnizija se je umaknila, utrdbe mesta Luksemburg pa so bile porušene.

V tem ozadju je bila ustava prenovljena in razglašena 17. oktobra 1868. Ponovno je vzpostavila več svoboščin, omejenih leta 1856, med njimi svobodo tiska in združevanja. Hkrati je ostal Staatsrat, ustanovljen leta 1856. Besedilo je bilo zato kompromis med liberalnimi ureditvami iz leta 1848 in monarhičnimi elementi prejšnje ustavne ureditve.

Ustava je urejala položaj velikega vojvode, poslanske zbornice, vlade in sodišč. Luksemburg je ostal ustavna monarhija, v kateri je bilo izvajanje državne oblasti pravno vezano in razdeljeno med več institucij. Ustavno besedilo je bilo sčasoma večkrat spremenjeno, vendar je dolgo ostalo temelj državne ureditve.

Okrogla obletnica je bila priložnost za spomin na to ustavnopravno kontinuiteto. Tema hkrati opozarja na tesno povezavo med notranjo politično ureditvijo Luksemburga in mednarodnim zagotavljanjem njegove državnosti v 19. stoletju.