Komplet obtočnih kovancev zrcalni sijaj

Wilhelm III. se je leta 1817 rodil kot sin poznejšega nizozemskega kralja Wilhelma II. in ruske velike kneginje Anne Pawlowna. Od leta 1849 do svoje smrti leta 1890 je bil kralj Nizozemske in hkrati veliki vojvoda Luksemburga. Obe državi sta bili takrat povezani s personalno unijo: imeli sta istega voditelja države, vendar sta pravno ostali samostojni državi. Ta povezava je nastala leta 1815 kot posledica nove ureditve Evrope po napoleonskih vojnah.

Njegova vladavina je sovpadala z obdobjem, v katerem se je spreminjal državnopravni položaj Luksemburga. Spor med Wilhelmom III. in liberalnimi silami v državi je leta 1856 privedel do omejitve ustave iz leta 1848. Hkrati je bil ustanovljen državni svet. Poznejše spremembe ustave so del teh posegov ponovno odpravile.

Leta 1867 je bil Luksemburg v središču evropske krize. Francija je želela od Wilhelma III. pridobiti Veliko vojvodstvo, medtem ko je temu nasprotovala Prusija. Med drugim je bila v ozadju pruska garnizija v trdnjavi Festung Luxemburg. Londonska pogodba iz leta 1867 je nazadnje potrdila trajno nevtralnost države. Utrdbeni objekti so bili večinoma porušeni, pruske enote pa so se umaknile. Luksemburg je pod Wilhelmom III. ostal samostojno veliko vojvodstvo.

Z njegovo smrtjo se je leta 1890 personalna unija končala. Na Nizozemskem ga je nasledila njegova hči Wilhelmina. V Luksemburgu pa je v skladu z moškim dednim nasledstvom po nassavskih hišnih pogodbah veliki vojvoda postal vojvoda Adolf von Nassau. Luksemburška krona je tako prešla na vejo Nassau-Weilburg, ki ji pripada tudi današnji veliki vojvoda Henri.

Jubilej je bil tako priložnost za spomin na nekdanjega nosilca luksemburške krone in hkrati na obdobje nizozemsko-luksemburške personalne unije. Primerjava z današnjim voditeljem države opozarja na nadaljnji obstoj velikega vojvodstva kljub zamenjavi dinastije leta 1890.