2 evra BU

Po državni osamosvojitvi od Jugoslavije je Slovenija leta 1991 uvedla tolar kot lastno valuto. Ta je nadomestil jugoslovanski dinar in s tem postal tudi izraz na novo pridobljene denarne samostojnosti. Z vstopom v Evropsko unijo 1. maja 2004 se je začela zadnja faza prehoda na evropsko skupno valuto.

Za uvedbo evra je morala Slovenija izpolniti konvergenčna merila, določena v Maastrichtski pogodbi. Mednje sodijo zahteve glede cenovne stabilnosti, višine javnofinančnega primanjkljaja in javnega dolga, dolgoročnih obrestnih mer ter stabilnosti deviznega tečaja. Tolar je bil leta 2004 vključen v evropski mehanizem deviznih tečajev. Ta naj bi pokazal, da je bilo mogoče njegov tečaj v razmerju do evra ohranjati brez večjih nihanj. Po pozitivni presoji evropskih institucij je bil preračunski tečaj nepreklicno določen pri 239,640 tolarja za en evro.

Ob uvedbi nove valute 1. januarja 2007 je bila Slovenija prva od držav, ki so leta 2004 pristopile k Evropski uniji, ki je postala članica območja evra. V kratkem prehodnem obdobju sta se tolar in evro lahko uporabljala kot vzporedni plačilni sredstvi. Nato je evro ostal edino zakonito plačilno sredstvo. Cene so bile že pred prehodom in še nekaj časa po njem navedene v obeh valutah, da bi olajšali primerjave in omogočili prepoznavanje neupravičenih podražitev.

Uvedba evra je denarno politiko Slovenije povezala z Evrosistemom, ki ga sestavljajo Evropska centralna banka in nacionalne centralne banke. Odločitve o ključnih obrestnih merah in denarni oskrbi so se odtlej sprejemale skupaj za območje evra. Hkrati so pri trgovanju in potovanjih z drugimi državami območja evra odpadla tveganja zaradi deviznega tečaja in neposredna menjava valut.

Obletnica je bila še posebej primerna za spominski kovanec, saj se predmet neposredno nanaša na samo uporabljeno valuto. Slovensko besedilo na kovancu evro označuje kot »skupno evropsko valuto« in s tem v ospredje postavlja ne le tehnično zamenjavo, temveč tudi sodelovanje v skupnem evropskem valutnem območju.