Monaco · 150. obletnica ustanovitve Monte Carla s strani Charles III

Charles III. (1818–1889) je bil od leta 1856 do svoje smrti knez Monaka. Njegova vladavina je potekala v obdobju, ko je morala kneževina na novo urediti svoje politične in gospodarske temelje. Kraja Menton in Roquebrune, ki sta prej pripadala Monaku, sta se že leta 1848 odcepila od oblasti dinastije Grimaldi. V francosko-monaški pogodbi iz leta 1861 se je Monaco dokončno odpovedal obema ozemljema; Francija je v zameno priznala suverenost zmanjšane kneževine in ji izplačala odškodnino.

Izguba ozemlja je zmanjšala kmetijske površine in dotedanje državne prihodke. Knežja vlada je zato vse bolj stavila na turizem in igre na srečo. Pomembno vlogo je imel francoski podjetnik François Blanc, ki je že imel izkušnje z upravljanjem igralnic. Leta 1863 je prevzel vodenje novoustanovljene Société des Bains de Mer, ki je upravljala igralnico, hotele in druge objekte. K njej je spadal tudi Hôtel de Paris, odprt leta 1864.

Območje, na katerem je nastalo to novo zdraviliško in zabaviščno središče, je bilo prej znano kot Plateau des Spélugues. Poimenovanje je zaradi povezave z besedo za »jame« veljalo za manj primerno za mondeno letovišče. Novo ime Monte-Carlo v prenesenem pomenu pomeni »Karelova gora« in se je nanašalo na vladajočega kneza. Monte Carlo ni samostojno mesto, temveč mestno območje oziroma Quartier Monaka.

Razvoj je olajšala povezava z železniško progo vzdolž sredozemske obale. Igralnica in turizem sta se razvila v pomembna vira državnih prihodkov. Tako je Monaco lahko svoje finance v večji meri oprl na dajatve in prihodke od koncesij v tem sektorju.

Dogodek, povezan z izdajo kovanca, se tako ne nanaša le na poimenovanje, temveč na nastanek tistega gospodarskega in urbanega modela, ki Monaco zaznamuje še danes. Hkrati se navezuje na zgodovino dinastije Grimaldi in na politično preusmeritev kneževine v 19. stoletju.