Belgija · 150 let Rdečega križa v Belgiji

Nastanek organizacije Belgische Rote Kreuz je povezan z mednarodnim gibanjem Rdečega križa. Pobudo zanj je po bitki pri Solferino leta 1859 dal švicarski poslovnež Henry Dunant. Opazil je nezadostno oskrbo ranjenih vojakov in predlagal prostovoljne humanitarne organizacije, ki bi ranjence obravnavale ne glede na njihovo pripadnost. Iz te pobude je leta 1863 v Genf nastal poznejši Internationales Komitee vom Roten Kreuz.

Belgische Rote Kreuz je bil ustanovljen 4. februarja 1864 in se tako uvršča med zgodnje nacionalne družbe Rdečega križa. Istega leta je bila sprejeta prva Ženevska konvencija. Urejala je zaščito ranjenih vojakov in zdravstvenega osebja v vojni. Rdeči križ na belem ozadju je bil določen kot zaščitni znak; njegove barve so obrnjena različica švicarske zastave in opozarjajo na kraj nastanka gibanja.

Dejavnost organizacije ni bila omejena na oborožene spopade. Med njene naloge sodijo tudi pomoč ob nesrečah, usposabljanje iz prve pomoči, krvodajalstvo, socialna podpora ter sodelovanje pri iskanju pogrešanih oziroma pri ponovni vzpostavitvi družinskih stikov. Temeljijo na načelih človečnosti, nepristranskosti, nevtralnosti, neodvisnosti, prostovoljnosti, enotnosti in univerzalnosti.

Belgijska organizacija hkrati odraža zvezno in večjezično strukturo države. Njene dejavnosti podpirata predvsem nizozemsko govoreča in francosko govoreča skupnostna zveza; organizacijsko je upoštevana tudi nemško govoreča skupnost. To pojasnjuje, zakaj se velika jezika države pri javnih predstavitvah organizacije redno pojavljata drug ob drugem.

Obdobje od 1864 do 2014 je pomenilo okroglo obletnico poldrugega stoletja. Kot tema za spominski kovanec v obtoku je bilo primerno tudi zato, ker je Rdeči križ tako belgijska ustanova kot del čezmejnega humanitarnega gibanja. Tema tako povezuje nacionalno zgodovino s pravili mednarodnega humanitarnega prava in mednarodno organizirano pomočjo.