Blister BU

Portugalski je pred revolucijo več desetletij vladal avtoritarni režim „Estado Novo“. Režim pod vodstvom António de Oliveira Salazar, institucionaliziran leta 1933, je omejeval politične stranke, volitve, svobodo tiska in opozicijsko delovanje. Politična policija je nadzorovala in preganjala nasprotnike režima. Potem ko je bil Salazar leta 1968 zaradi zdravstvenih razlogov odstavljen, je predsednik vlade Marcello Caetano nadaljeval temeljne strukture sistema.

Pomemben vzrok za prevrat so bile portugalske kolonialne vojne. Od leta 1961 se je Portugalska bojevala proti gibanjem za neodvisnost v Angoli, Gvineji Bissau in Mozambiku. Dolgotrajne vojaške operacije so zahtevale velik del državnega proračuna in povzročile vse večje nezadovoljstvo v oboroženih silah. Zlasti mlajši in častniki srednjih činov so se združili v Movimento das Forças Armadas, gibanju oboroženih sil.

V noči na 25. april 1974 so enote tega gibanja zasedle strateške točke v Lizboni in drugih mestih. Po radijskih oddajah so bili predvajani predhodno dogovorjeni signali za začetek operacije. Caetano se je zabarikadiral v vojašnici nacionalne garde in nazadnje predal oblast. Čeprav je bilo prebivalstvo pozvano, naj ostane doma, se je na ulicah zbralo veliko ljudi. Civilisti so vojakom zatikali nageljne v cevi pušk. Prevrat je potekal z razmeroma malo nasilja, vendar so pripadniki politične policije streljali na demonstrante.

Odstranitvi diktature je sledilo politično nemirno prehodno obdobje, imenovano „revolucionarni proces v teku“. Stranke so bile dovoljene, politični zaporniki izpuščeni, cenzura pa odpravljena. Leta 1975 so potekale volitve v ustavodajno skupščino, leta 1976 pa je začela veljati demokratična ustava. Hkrati so se končale kolonialne vojne in večina portugalskih ozemelj v Afriki je postala neodvisna.

Dogodek je primeren za državno spominsko kovanico, saj je prevrat predstavljal izhodišče današnje demokratične ureditve Portugalske. 25. april je tam tudi državni praznik, ki ga obeležujejo kot „dan svobode“.