2 evra PP

Malta je bila od zgodnjega 19. stoletja pod britansko oblastjo, leta 1814 pa je formalno postala britanska kronska kolonija. Čeprav so že prej obstajala posvetovalna in deloma voljena predstavniška telesa, sta politično odločanje v veliki meri še naprej obvladovala britanski guverner in kolonialna uprava. Zahteve po večjem soodločanju so se povezovale s spori glede davkov, oskrbe, jezika in položaja katoliške cerkve.

Po prvi svetovni vojni so gospodarska stiska, brezposelnost in naraščajoče cene živil še zaostrile napetosti. 7. junija 1919 je v Valletta prišlo do protestov proti kolonialni upravi. Britanski vojaki so streljali na demonstrante; zaradi nemirov so umrli štirje Maltežani. Dogodek, znan kot „Sette Giugno“, je okrepil politični pritisk, naj Malta dobi lastne vladne organe.

Nova ustavna ureditev je uvedla dvodomni parlament z zakonodajno skupščino in senatom. Iz parlamentarne večine je bilo mogoče oblikovati malteško vlado, pristojno za del notranjih zadev. Poleg tega so nekatera področja, zlasti obramba in zunanja politika, ostala v pristojnosti britanske krone in guvernerja. Zaradi te razdelitve se sistem pogosto označuje kot diarhija oziroma deljena oblast. Še ni šlo za državno neodvisnost, temveč za omejeno samoupravo znotraj Britanskega imperija.

Ustavna ureditev se ni izkazala za trajno stabilno. Spori med malteškimi strankami, Cerkvijo in kolonialno upravo so občasno privedli do začasne ukinitve samouprave. Kljub temu je bila s tem prvič oblikovana parlamentarna malteška vlada, odgovorna parlamentu.

Dogodek je bil del malteške serije kovancev, posvečene etapam ustavne zgodovine. Serija je obravnavala tudi uvedbo voljenih predstavnikov, poznejše parlamentarne reforme, neodvisnost leta 1964 in razglasitev republike leta 1974. Samouprava je bila v tem zaporedju vmesni korak med kolonialnim soodločanjem in državno samostojnostjo.