Italija · 200. obletnica rojstva Giuseppe Verdija

Giovanni Boccaccio je bil pisatelj, učenjak in diplomat. Formativna leta je preživel v Neaplju, kjer se je na dvoru Anjou srečal z dvorno književnostjo in antičnimi snovmi. Pozneje je živel predvsem v Firencah in kraju Certaldo. Poleg pripovedi v italijanščini je pisal latinska dela, se ukvarjal z antičnimi avtorji in zbiral rokopise. S tem sodi v zgodnjo humanistično kulturo Italije, ki je na novo odkrivala klasična besedila in hkrati uveljavljala ljudski jezik kot knjižni jezik.

Njegovo najbolj znano delo je „Decameron“. Okvir predstavlja kuga leta 1348: sedem mladih žensk in trije mladi moški zapustijo Firence, da bi ušli epidemiji. Med bivanjem zunaj mesta v desetih dneh skupaj pripovedujejo sto zgodb. Te med drugim obravnavajo ljubezen, srečo in nesrečo, družbeni vzpon, prevaro, duhovitost in versko hinavščino. Osebe iz različnih družbenih skupin nastopajo kot samostojno delujoči ljudje. Povezava jasno urejene okvirne zgodbe z raznolikimi novelami je zaznamovala evropsko pripovedno književnost.

Boccaccio je bil v tesnem duhovnem stiku s Francescom Petrarco. Skupaj s Petrarco in Dantejem Alighierijem ga tradicionalno prištevamo med „tri krone“ italijanske književnosti. Boccaccio se je posebej zavzemal za Dantovo delo: napisal je pesnikovo življenjepisno predstavitev in v Firencah javno predaval o „Božanski komediji“. Tudi poimenovanje Dantovega pesništva kot „božanskega“ se je razširilo po zaslugi Boccaccievega priznanja.

Portret, uporabljen kot predloga, je bil prvotno del freskanskega cikla slavnih mož in žena Andrea del Castagna v vili Villa Carducci pri Firencah. Boccaccio je na njem prikazan kot del zgodovinskega in literarnega spominskega kanona.

Izbira jubileja se tako navezuje na Boccacciev položaj v zgodovini italijanskega jezika in književnosti. Hkrati spominja na Firence in Toskano kot središči tiste literarne kulture, iz katere se je razvila poznejša italijanska standardna knjižna različica.