Set BU

Evro ni bil ustvarjen šele z uvedbo kovancev in bankovcev leta 2002. Tretja faza Evropske ekonomske in monetarne unije se je začela že 1. januarja 1999. V sprva enajstih državah so bili menjalni tečaji nepreklicno določeni, evro pa je odtlej služil kot knjižni denar, na primer za nakazila, finančne trge in javno računovodstvo. Grčija se je temu valutnemu območju pridružila leta 2001.

Pravna in politična podlaga je bila predvsem Maastrichtska pogodba. Sodelovanje v skupni valuti je povezala z zahtevami glede stabilnosti cen, javnih financ, menjalnih tečajev in dolgoročnih obrestnih mer. Z monetarno unijo je odgovornost za denarno politiko z nacionalnih centralnih bank prešla na Evropski sistem centralnih bank. O skupni denarni politiki odloča zlasti Svet Evropske centralne banke.

Na začetku leta 2002 so v obtok prišli evrobankovci in evrokovanci. V kratkih prehodnih rokih so med drugim nadomestili nemško marko, francoski frank, italijansko liro in špansko pezeto. Prehod je bil obsežen logistični proces: gotovino je bilo treba izdelati in razdeliti, prilagoditi avtomate in blagajniške sisteme ter cene prikazati v obeh valutah. Prejšnje valute so bile glede na državo različno dolgo vzporedno dovoljene kot plačilno sredstvo.

Kovanski sistem združuje enotne in nacionalne elemente. Medtem ko je stran z nominalno vrednostjo oblikovana v skladu s skupnimi smernicami, je na drugi strani motiv države izdajateljice. Ne glede na to kovanci veljajo na celotnem valutnem območju. Skupne izdaje uresničujejo to načelo, vendar na nacionalnih straneh vseh sodelujočih držav uporabljajo isto temo.

Ko je bila izdaja izšla leta 2012, je evrsko območje obsegalo 17 držav EU; nazadnje se mu je leta 2011 pridružila Estonija. Hkrati je bila monetarna unija zaradi dolžniške in bančne krize pod velikim političnim pritiskom. Skupna izdaja tako ni spominjala le na prehod na gotovino, temveč je opozarjala tudi na institucionalno in gospodarsko prepletenost držav članic zaradi skupne valute.