2 evra PP

Ustanovitev Finske banke je povezana s politično reorganizacijo severne Evrope po vojni Finnischer Krieg iz let 1808 in 1809. Švedska je Finsko odstopila Ruskemu cesarstvu; dežela je bila kot Veliko vojvodstvo Finska z lastnimi upravnimi organi vključena v carsko cesarstvo. Car Alexander I. je nato odredil ustanovitev finske bančne ustanove. Ta naj bi podeljevala kredite, sprejemala vloge in izdajala bankovce. Hkrati naj bi uredila soobstoj švedskih in ruskih plačilnih sredstev.

Prvi sedež banke je bil v Turkuju, takratnem upravnem središču dežele. Ko je bil Helsinki določen za prestolnico Velikega vojvodstva, se je tja preselila tudi banka. V 19. stoletju je bila vse tesneje povezana s finskimi političnimi institucijami. Od leta 1868 je bila podrejena finskim stanovom, iz katerih se je pozneje razvil parlament. Ta parlamentarna povezava se v spremenjeni obliki ohranja do danes.

Nadaljnji korak h gospodarski samostojnosti je bila uvedba finske marke leta 1860. Finska banka je prevzela osrednje naloge pri izdaji in stabilizaciji valute. Delovala je tudi po državni osamosvojitvi Finske. Ob prehodu na evro je postala del Evropskega sistema centralnih bank in Eurosistema. Od takrat sodeluje pri skupni denarni politiki in na Finskem izvaja njegove sklepe.

Labod pevec poleg samega delovanja banke opozarja na finske predstave o naravi in kulturi. Labodi se med drugim pojavljajo v motivih nacionalnega epa Kalevala ter v finski umetnosti in glasbi, povezani z njim, na primer v delu Schwan von Tuonela Jeana Sibeliusa. Izbira takšnega simbola povezuje obletnico ustanove z nacionalno zgodovino. Razlog za izdajo torej ni bil le dolgoletni obstoj ustanove, temveč tudi neprekinjenost lastnih finskih denarnih in valutnih institucij skozi več političnih ureditev.