Blister BU

Gospodarska in monetarna unija je nastajala v več fazah. Pomemben politični okvir je bila Maastrichtska pogodba, ki je na začetku devetdesetih let določila merila za sodelovanje v skupni valuti. Mednje so spadale zahteve glede stabilnosti cen, javnega dolga, proračunskega primanjkljaja, dolgoročnih obrestnih mer in stabilnosti menjalnih tečajev. Ti pogoji naj bi zagotavljali, da bi bile gospodarstvom z dovolj podobnimi gospodarskimi pogoji podvržene skupni denarni politiki.

Z začetkom zadnje stopnje monetarne unije so bili menjalni tečaji sodelujočih nacionalnih valut nepreklicno določeni. Evro je sprva služil predvsem kot knjižna, finančnotržna in obračunska valuta. Gotovina je bila za zdaj še v obtoku v dotedanjih nacionalnih valutah. Evrski bankovci in kovanci so bili uvedeni šele v začetku leta 2002; po prehodnem obdobju so nemška marka, francoski frank in italijanska lira izginili kot redna plačilna sredstva.

Skupna denarna politika je v pristojnosti Eurosistema, ki ga sestavljajo Evropska centralna banka in centralne banke držav evrskega območja. Medtem ko so odločitve o davkih, javnih izdatkih in proračunih večinoma ostale v nacionalni pristojnosti, so bile ključne obrestne mere in drugi ukrepi denarne politike poenoteni za celotno valutno območje. Ta povezava centralne denarne politike z nacionalnimi fiskalnimi politikami oblikuje institucionalno ureditev monetarne unije.

Sprva je enajst držav uvedlo evro kot knjižni denar. Pozneje so se pridružile še druge države; ob izdaji kovanca je evrsko območje obsegalo 16 držav. Skupna izdaja zato obletnice ni spremenila le v nacionalni, temveč tudi v čezmejni spominski dogodek. Za motiv je potekalo javno spletno glasovanje. S tem je bilo prebivalstvo vključeno v izbor enotnega obtočnega kovanca z nacionalne strani. Takšne skupne izdaje ponazarjajo, da imajo kovanci kljub različnim nacionalnim stranem na celotnem evrskem območju enako nominalno vrednost in enako funkcijo.