Litva · Energetska neodvisnost Litve

Po obnovitvi državne neodvisnosti leta 1990 je Litva tehnično ostala tesno povezana z energetskim sistemom nekdanje Sovjetske zveze. Skupaj z Estonijo in Latvijo je bila država del tako imenovanega sistema BRELL, ki je povezoval električna omrežja Belorusije, Rusije in treh baltskih držav. Zaradi tega se je omrežna frekvenca še naprej uravnavala v sistemu pod rusko prevlado. Ta tehnična odvisnost je vse bolj veljala tudi za varnostnopolitično tveganje.

Dodatne izzive je povzročila zaustavitev jedrske elektrarne Ignalina. Njena reaktorja sovjetske izdelave so izklopili leta 2004 in 2009; Litva se je k temu zavezala v okviru pristopa k Evropski uniji. Država je bila nato v večji meri odvisna od uvoza energije. Za diverzifikacijo je leta 2014 v pristanišču Klaipėda začel obratovati plavajoči terminal za utekočinjeni zemeljski plin. Imenuje se „Independence“ in je omogočil dobavo plina prek svetovnega trga namesto izključno po ruskih plinovodih.

Vzporedno so bile vzpostavljene nove električne povezave. Povezavi NordBalt s Švedsko in LitPol Link s Poljsko sta Litvo tesneje povezali s severnim oziroma celinskoevropskim trgom električne energije. Po ruskem napadu na Ukrajino leta 2022 so baltske države pospešile svojo odmik od dobav energije iz Rusije.

Osrednji tehnični korak je bil izveden februarja 2025: Estonija, Latvija in Litva so svoja omrežja ločile od rusko-beloruske povezave ter jih sinhronizirale s celinskoevropskim elektroenergetskim omrežjem. Od takrat se omrežna frekvenca uravnava skupaj z evropskimi partnerji. Za to so bili več let potrebni širitev vodov, transformatorskih postaj, regulacijske tehnike in rezervnih zmogljivosti ter tesno usklajevanje treh baltskih držav, Poljske in Evropske unije.

Izdaja kovanca je tako povezana z zaključkom dolgoročnega infrastrukturnega in integracijskega projekta. Dogodek povezuje zanesljivost oskrbe z usmerjenostjo Litve proti Zahodu in tesnejšo vključitvijo države v evropska omrežja.