Komplet obtočnih kovancev zrcalni sijaj

Ekonomska in monetarna unija izhajata iz Vertrag von Maastricht, ki je bil podpisan leta 1992 in je predvideval postopen prehod na skupno evropsko valuto. Pogoj za sodelovanje so bila tako imenovana konvergenčna merila. Nanašala so se med drugim na stabilnost cen, državno novo zadolževanje, javni dolg, stabilnost deviznega tečaja in dolgoročne obrestne mere. S monetarno unijo so sodelujoče države prenesle bistvene dele svoje denarne politike na Europäische System der Zentralbanken. Europäische Zentralbank odtlej določa zlasti denarnopolitične smernice za evroobmočje.

Evro sprva ni bil gotovinska valuta. Na začetku je sodelovalo enajst držav EU; Grčija se je pridružila leta 2001. Menjalni tečaji dotedanjih nacionalnih valut so bili nepreklicno določeni, račune in finančne transakcije pa je bilo mogoče pretvoriti v evre. Bankovci in kovanci so v vsakdanjo uporabo prišli šele v začetku leta 2002. V prehodnem obdobju so bile stare gotovinske valute umaknjene iz obtoka. Ta razlika pojasnjuje, zakaj se je obletnica navezovala na leto 1999 in ne na uvedbo gotovine leta 2002.

Monetarna unija naj bi odpravila valutna tveganja in stroške menjave znotraj skupnega trga ter olajšala primerjavo cen prek državnih meja. Hkrati je ustvarila tesno institucionalno povezavo med državami, katerih gospodarska, proračunska in davčna politika je še naprej v veliki meri ostala organizirana na nacionalni ravni. Iz tega nasprotja so večkrat izšle politične razprave o proračunski disciplini, gospodarskem usklajevanju in skupni odgovornosti.

Izdaja iz leta 2009 je bila skupna izdaja takratnih držav evroobmočja. V nasprotju z običajnimi nacionalnimi spominskimi motivi naj bi enotna zasnova pokazala čezmejni značaj dogodka. O več zasnovah so lahko državljani in prebivalci Evropske unije odločali v spletnem glasovanju. Dejstvo, da se je počastitev pojavila na kovancu, ki je v obtoku, je bilo neposredno povezano s predmetom obletnice: skupna valuta naj ne bi bila prikazana le institucionalno, temveč tudi kot vsakodnevno uporabljeno plačilno sredstvo.