Set BU

Gospodarska in monetarna unija je nastala v več stopnjah. Ena od osrednjih pravnih podlag je bila Maastrichtska pogodba, ki je določila pravila za prehod na skupno valuto. Države, ki so želele sodelovati, so morale izpolniti tako imenovana konvergenčna merila. Ta so med drugim zadevala stabilnost cen, javni dolg, proračunski primanjkljaj, stabilnost deviznega tečaja in dolgoročne obrestne mere.

Evropska centralna banka je bila ustanovljena leta 1998. Z začetkom tretje stopnje monetarne unije so bili devizni tečaji sodelujočih nacionalnih valut nepreklicno določeni, odgovornost za denarno politiko pa prenesena na Evropski sistem centralnih bank. Sprva je evro služil le kot knjižna, plačilna in obračunska valuta, na primer za bančne posle in finančne trge. Bankovci in kovanci so prišli v obtok šele leta 2002. Do takrat so se v vsakdanjem življenju še naprej uporabljala nacionalna plačilna sredstva, katerih vrednost pa je bila že trdno vezana na evro.

Med prvimi udeleženkami je bilo enajst držav Evropske unije. Grčija se je pridružila leta 2001. Po izpolnitvi pogojev so sledile še druge države: Slovenija leta 2007, Malta in Ciper leta 2008 ter Slovaška leta 2009. Evroobmočje je tako ob izdaji obsegalo 16 držav. Vse države članice Evropske unije niso uvedle skupne valute.

Skupno denarno politiko vodi evrosistem, ki ga sestavljajo Evropska centralna banka in centralne banke držav evroobmočja. Nacionalna proračunska in gospodarska politika pa je večinoma ostala v pristojnosti posameznih držav. Ta razdelitev je zaznamovala tudi poznejše razprave o usklajevanju znotraj monetarne unije.

Izdaja je bila po skupni izdaji ob 50. obletnici Rimskih pogodb iz leta 2007 druga skupna spominska kovanca za 2 evra držav evroobmočja. Enoten motiv na sicer nacionalno oblikovanih straneh kovancev je opozarjal na čezmejni značaj teme. O osnutku so lahko državljani in prebivalci Evropske unije odločali v spletnem glasovanju.